Čeprav za vrelišče azbestne problematike v Sloveniji že iz prejšnjega stoletja velja Anhovo, je dejanski začetek uporabe omenjene strupene snovi v Mariboru, kjer so ga v industrijske namene pripeljali že leta 1863 za potrebe Tovarne tirnih vozil. Na tem območju je še danes velika težava, saj je bilo kar 45 odstotkov kritin iz azbestnega cementa.

Kot je povedal predstojnik novogoriške območne enote Inštituta za javno zdravje in poznavalec zadev povezanih z azbestom Marko Vudrag, je azbest eden od močnejših negativnih dejavnikov iz okolja, saj sodi v prvo kategorijo rakotvornih snovi in povzroča velike težave v Sloveniji.

Po zadnjih razpoložljivih podatkih inštituta je bilo od leta 1983, ko so začeli s štetjem, do leta 2010 v Sloveniji zabeleženih okoli 560 primerov mezotelioma, ki velja za zelo maligen tumor plevre. Samo na območje Podravja je bilo od tega okoli 15 odstotkov primerov, podobna je številka na območju osrednje Slovenije, kar dvakrat večja pa na območju Anhovega.

“Problem je resen tudi danes in ni nehal biti resen. Za azbestozo ali kakšno drugo pljučno fibrozo bi morali biti resnično zelo izpostavljeni azbestu, kar velja predvsem za poklicno izpostavljenost. Po drugi strani pa lahko vsako azbestno vlakno povzroči resno maligno bolezen, saj je kar nekaj primerov svojcev, ki sami niso nikoli imeli stika z azbestom, pa so zboleli,” je opozoril Vudrag.

Sicer pa je v Sloveniji po njegovih besedah še vedno ogromno azbesta. Po nekaterih podatkih je bila dobra tretjina kritin iz azbestnega cementa, na mariborskem območju celo okoli 45 odstotkov. Na srečo so bile te kritine večinoma iz 70. ali 80. let in jim je že potekla uporabnost, zato so marsikje v vrtcih in šolah že poskrbeli za menjavo.

Po besedah Vudraga ima Slovenija dobro urejeno zakonodajo na tem področju. Leta 1996 je v veljavo stopila prepoved uporabe azbesta, kar je sicer dve desetletji za najrazvitejšimi državami na svetu, predpisi pa danes dovoljujejo, da do 300 kvadratnih metrov površin lahko ljudje odpravijo sami pod določenimi pogoji.

Seveda posamezniki tem pogojem ne morejo zadostiti, zato za te storitve večinoma poskrbijo na okoljskem ministrstvu registrirana specializirana podjetja. Gre namreč za zahtevna dela in jih ne gre jemati z levo roko. Predvsem se ne sme takih materialov lomiti ali žagati, pač pa jih je potrebno odložiti na za to določene deponije. V nekaterih občinah so se celo odločili, da občanom pokrijejo stroške odvoza in odlaganja.

Ker je kar precej vodovodnih cevi bilo nekoč prav tako iz azbestnih materialov, veliko jih je še danes v uporabi, se pojavlja tudi vprašanje njihovega vpliva na kakovost pitne vode, a Vudrag pravi, da svetovna strokovna literatura doslej tega dejstva ni povezala z malignimi boleznimi. “Problem je namreč predvsem inhalacija,” je še dodal Vudrag.

Vir: STA

Uredništvo

See author's posts