Mama dveh otrok s posebnimi potrebami, ki skrbi zanju in se spopada z vsemi povezanimi težavami in invalidi, je parkirala na mestu za invalide. Ko se je vrnila do avta, pa je jo tam pričakal listek z napisom, ki jo je globoko prizadel. Še toliko bolj, ker je sama v težki situaciji in kot je videti po zapisu, skuša kljub temu ostati Človek in kliče k strpnosti.

Izhajamo iz lastnega znanja in življenjskih izkušenj

“Razumem, da s(m)o v tem obdobju vsi ljudje pod stresom in da se nekateri s slovesom življenja, kot smo ga poznali, zelo težko spopadajo. Razumem tudi, da vsi izhajamo iz lastnega znanja in življenjskih izkušenj ter da je potrebno pri vsaki interakciji s sočlovekom imeti to različnost v mislih,” je začela svojo izpoved. Nato pa je nagovorila človeka, ki ji je pustil list z žaljivo vsebino. Verjetno koga drugega ne bi tako prizadelo, ker pa je sama v taki situaciji, kot je, jo je zabolela gesta nerazumevanja in neempatije. Listek z napisom “Si invalid v glavi??”

Čemu gesta nerazumevanja, nestrpnosti, neempatije?

“Spoštovani sosed, sokrajan, sočlovek… Ne vem kaj te je tako užalilo, razjezilo ali prizadelo, da si se odločil za takšno gesto, za širjenje nestrpnosti, nerazumevanja, ne-empatije do svoje sosede, sokrajanke, do svojega sočloveka. Mogoče se počutiš oddaljenega od mene, ker me ne poznaš, mogoče se ti zdi, da kar se dogaja meni, se tebi nikoli in nikdar ne bi moglo zgoditi. Mogoče imaš prav,” je nagovorila neznano osebo in nadaljevala, da mogoče ne bo ta nikoli v vlogi starša, ki sam skrbi za dva otroka s posebnimi potrebami ter v vlogi skrbnika drage osebe, ki se počasi poslavlja.

Sprašuje se, ali storilec trpi

“Mogoče življenje preživljaš v osami in je tvoja edina skrb, skrb zase. Ne vem, ne poznam te, ne vem kdo si. Vem le, da trpiš. Kako vem? Vem, ker srečen in zadovoljen človek ne bi tako hudo prizadel sočloveka. Vsaj ne namerno…”, ostaja sočutna in jo skrbi zanj, čeprav jo je užalil. Nato pa pravi, da je verjetno svoje trpljenje in težave projiciral nanjo, kot da hoče zdaj njo prizadeti. “In tvoje trpljenje se je prelilo na moje življenje in tudi mene prizadelo, tudi jaz trpim zaradi tvoje bolečine. Nisi več sam, skupaj sva v trpljenju.”

Namesto trpljenja bi si lahko delila srečo in veselje

Pojasnjuje mu, da bi lahko namesto skupaj v trpljenju, boljše bilo, da sta skupaj v sreči in veselju: “A naj ti nekaj povem. Lahko bi bila skupaj v sreči in veselju. Lahko bi celo bila skupaj nasmejana in potolažena v trpljenju. Kako? Tako, da bi stopil k meni, ko me vidiš in me vprašal: “Zakaj uporabljate parkirno mesto za invalide?”.” In potem bi imela ona priložnost povedati mu, zakaj parkira na mestu za invalide in kakšno ima stanje, sploh pa bi se lahko pogovorila o sami invalidnosti: “In jaz bi ti povedala malo več o invalidnosti v glavi, kot si jo sam poimenoval, povedala bi ti malo več o očitnih in skritih omejitvah ter stiskah vseh, za katere skrbim in mogoče bi me, dragi sočlovek, v tistem trenutku začutil, razumel in mi naklonil prijazen pogled, bežen nasmeh. Mogoče bi oba pridobila novega zaupnika in prijatelja ali pa bi postala znanca, ki en drugemu narišeta nasmeh na obraz vsakič, ko se za gledata. Mogoče, ne vem, naše priložnosti so omejene zgolj z mislimi v naši glavi …”

Odprle so se stare rane

Zapisala je, da listka, ki ga je dobila, sploh ne bi bilo, saj so se ji odprle mnoge stare rane: “Želim si, da listka, kot ga gledam danes, z novo rano na duši, ne bi bilo in da bi namesto teh besed lahko prebrala besede, ki bi zacelile kakšno od predhodnih ran in mi ogrele srce. Želim si, da bi bil TI tisti človek, ki bi mi napisal: “Draga moja soseda, sokrajanka, vidim te in dobro ti gre. Zmoreš to.” Poskusi biti opora sočloveku in ne tisti, ki uničuje njegovo vero v dobro. Zmoreš to.”

Bodimo strpni, sprejmimo različnost

Ob koncu je prosila še za delitev objave, zato ” … ker je preveč nerazumevanja v naši družbi za otroke in odrasle z ne-vidnimi omejitvami. Bodimo strpni, sprejmimo različnost. “

Uredništvo

See author's posts