Mariborčan Boris Popovič, nekdanji katehet, danes poklicni gasilec, zaposlen v Avstriji, je shujšal neverjetnih 130 kilogramov. Za njim je trnova pot, številne posledice krojijo njegov vsakdan, a Boris je ostal pozitiven, njegov smeh pa nalezljiv. Z nami je odkrito spregovoril o svojem življenju.
220, to je številka, ki jo je na svoji tehtnici ugledal Mariborčan. Prizna, da je bila njegova teža zanj velik napor. “Več kot minuto ne moreš stati, se moreš usesti, ker te križ boli, kolena te bolijo, ne moreš normalno hoditi po stopnicah, ne moreš normalno spati, ker ti špeh pritiska na pljuča. Hvala bogu nisem nikoli imel sladkorne ali holesterola. Imel sem le povišan pritisk. Težko je živeti, ker veš, da ti bo nekoč srček šel,” opisuje.

“Vedel sem, da moram shujšati, a nisem vedel, kako”

Vse se je začelo, ko je bil dijak. Zredil se je, nato pa v vojski ponovno shujšal. A ne za dolgo. Po vrnitvi domov se je znova začel rediti. “Ko sem poklicno nastopil kot terenski učitelj, sem na terenu učil in vsepovsod dobil hrano. V nekaj mesecih sem prišel kar do 210 kilogramov,” opisuje. “Vedel sem, da moram shujšati, a nisem vedel, kako.” Poskusil je številne diete, a nobena ni imela uspeha na dolgi rok. “Moj prijatelj je šel na operacijo želodca in zelo očitno hujšal. Takrat sem zbral pogum in naredil ta korak.”

“Dve minute po tistem, ko sem sprejel sklep, sem se že basal s torto”

Spomnil se je na dogodek, ko se je iz Lenarta peljal proti Benediktu in si rekel: “Boris shujšal boš. Od sedaj ne boš več jedel mesa, sladkarij, jedel boš samo zelenjavo in sadje. Nič ne boš pil, samo vodo. Rekel sem si, magari si bom na vetrobransko steklo napisal zmoreš. Ko sem prišel v župnišče pa so mi otroci iz tretjega razreda, ker sem imel rojstni dan, pripravili tri velike torte. Dve minuti po tistem, ko sem sprejel sklep, sem se že basal s torto. In vidiš, da ne bo šlo.”

“Kaj mi pomaga, da sem v eni uri porabil 500, 600, 700 kalorij, če sem nato pojedel za 5000, 6000 kalorij”

A pred operacijo so bile potrebne številne preiskave, moral je iti tudi k psihologu, v šolo hujšanja, pove. Veliko časa je vse življenje namenjal športu, skoraj vsak dan je tudi plaval. “Kaj mi pomaga, da sem v eni uri porabil 500, 600, 700 kalorij, če sem nato pojedel za 5000, 6000 kalorij. Zjutraj sem začel z veroukom, po verouku pri župniku kafe in zajtrk. 10 – 20 jajc na oko. Čez tri ure je sledilo kosilo. Štiri krožniki juhe, krompirja, solate. Čez pol ure sem šel na drugo župnijo. Ponovno mini malica, velika malica, kosilo, potem mi je župnik dal pico velikanko, da Boris ja ne bo lačen,” se spominja tistih časov.  Ko je delal v varnostni službi, se je navadil, da je namesto kave, sedel v avtomobil, si dal sedež nazaj in zaspal. V tistem času je dobil novo energijo za naprej. “Navajen sem bil spat sede. Sedaj, če se nehava pogovarjati, zaspim v petih minutah, ni problema. Takrat, ko sem imel 200 kilogramov, sem lahko spal le sede, ker te duši, ne moreš dihati.”  Prizna, da pogreša čase, ko je delal z otroki, saj so le-ti iskreni: “Če si s takimi angelčki, se tudi počutiš angelček.” 

In kako je videti njegovo kosilo danes? “Juha, dosti krompirja, solate, meso tu pa tam, sladko ne, sladko so mi šparali za omo. Sedaj? Malo in je to to. Recimo pica, pojem tretjino, ostalo nesem domov. Prej sem šel v picerijo, pica velikanka je bila bila predjed, glavna jed sta bili dve pici ena na drugi, nato sem vzel še četrto za domov. Ko ti želodec vrežejo imaš mali želodec in malo poješ,” pove Boris.

Za operacijo kože se ne bi več odločil

Opisal je tudi samo operacijo: “Želodec, ki je imel 0,9 litra kapacitete, so mi zmanjšali na 1,5 dcl. Prvi teden samo voda, nato juha, tretji teden nekaj pasiranega, da se počasi želodec navadi. Predstavljajte si, da sem imel obseg hlač 155, danes imam 105 centimetrov.” Takrat je imel partnerko, na njeno pobudo je šel na operacijo kože, te je bilo za dobrih 16 kilogramov. Ta operacija je bila velik zalogaj, posledice so vidne še danes. “Ko so me operirali, so mi prerezali limfe in ker se tega ne da obnoviti, morem celo življenje nositi kompresijske nogavice. Koža poka, pride ena bakterija in lahko dobiš šen, lahko umreš.” Prizna, da se danes za operacijo ne bi odločil.

“Po operaciji so bile operacije tako močne, da sem dvakrat skoraj umrl, saj mi niso dali dovolj protibolečinskih sredstev. To je bil šok za telo, vsi prebavni encimi so se mi uničili. Karkoli povem, moram hitro na stranišče. Kvaliteta življenja se mi je močno poslabšala,” prizna.

Čudež, da danes še živi

Leta 2021 mu je počila aorta: “Srčni kirurgi v UKC so mi povedali, da sem eden na 10.000 ali 100.000 ljudi, ki preživi počeno aorto. Pri operaciji je bilo 6 kirurgov, menim, da so bili tri verni, tri neverni, a vsi so rekli, da je nekdo gori pazil na mene. Čudež je, da sem preživel.” Bil je tri dni v komi, leto in pol na bolniški.

Prisluhnete mu lahko spodaj.

Uredništvo

See author's posts