Janja Garnbret tudi po svetovnem prvenstvu v športnem plezanju ostaja tekmovalka, ki zaradi popolnosti vzbuja občudovanje. Na vprašanje, kako iz nastopa v nastop ohranja najvišjo raven pripravljenosti in ali si pomaga s kakšnimi posebnimi rituali, odgovarja, da ni vraževerna. “Moraš verjeti v sebe in svoje sposobnosti,” je dejala za STA.

Dan po novem velikem zmagoslavju, ko si je v PostFinance Areni v Bernu z zmago v kombinaciji zagotovila še drugo vstopnico za poletne olimpijske igre, si je v hotelu vzela čas tudi za sedmo silo.

“Moram reči, da se danes (op. STA, v soboto) zelo dobro počutim, mirna sem, predvsem pa vesela, da mi je uspelo narediti to, kar sem prišla narediti, uvrstiti se na olimpijske igre,” je dejala.

“Zdi se mi, da sem bila celotno SP prava, bila sem res vesela, vseskozi pa mirna, kar je najbolj pomembno, ter sproščena, tako da se tudi zdaj počutim res super.”

“Ni tako, ko ti pade adrenalin, da bi bila povsem podrta. Verjetno bo vse prišlo za mano, celotno leto, vse pripravljalno obdobje, poškodba, težek začetek leta, ampak sezona pa je popolna. Ne vem, če bi si lahko želela letos boljšo sezono.”

Na vprašanje, ali je prvenstvo pomenilo tudi konec sezone, je odgovorila, da bo nastopila na še eni tekmi: “Tekmovala bom še na svetovnem pokalu v Kopru, ampak najprej me čaka počitek. Šla bom na morje, za kar letos zaradi treningov ni bilo časa. Plezalke bom pustila doma, potem počasi nazaj, da spet zberem misli, da se posvetim tekmi v Kopru, potem pa bo zame res konec sezone.”

Tokrat je ne zanima boj za seštevek v svetovnem pokalu. “Že od decembra je bil načrt nekaj podobnega kot pred olimpijskimi igrami v Tokiu, torej da v svetovnem pokalu nastopim na štirih tekmah, dveh na balvanih in dveh v težavnosti. Zaradi poškodbe pa sem nastopila samo na dveh. To je bil načrt od samega starta, sicer se mi je potem v letu olimpijskih iger 2021 sestavilo, da sem zmagala še v skupnem seštevku težavnosti, ampak letos nisem merila na to.”

Na vprašanje, kaj ji pomeni olimpijska vozovnica za Pariz, je dejala: “Mislim, da si vsak športnik želi nastopiti na olimpijskih igrah in mislim, da se tudi nikoli ne moreš navaditi občutka, ko se na igre uvrstiš. Enkrat sem se sicer že, ampak včeraj sem bila spet tako vesela in taka čustva so prišla na plan, da sploh ne znam opisati.”

“Punce so močne in ni samoumevno, da se kar uvrstiš na olimpijske igre. Pomembno mi je bilo, da se uvrstim že na svetovnem prvenstvu, ravno zaradi tega, da imam potem lahko premor in mir, da nisem pod stresom za naslednjo kvalifikacijsko tekmo, ki bi bila oktobra v Lavalu. Tam mi ne bo treba tekmovati, tako da sem lahko samo sproščena. Novembra bom spet začela trenirati za naslednjo sezono. Pomembno je bilo, da se tukaj kvalificiram, da mi je to uspelo pod takim pritiskom, pa je na nek način kar neverjetno.”

V Parizu čez 12 mesecev ne misli zgolj zabeležiti statističnega podatka o udeležbi na OI. “Absolutno ne, branila bom olimpijski naslov, ampak v športu se vse hitro spremeni. Ne mislim, vem, da bodo punce trdo trenirale, jaz bom tudi, potrudila se bom po najboljših močeh, potem pa, kakor bo, bo.”

Prvo olimpijsko zlato kolajno je osvojila v kombinaciji, ki je bila sestavljena iz treh disciplin hitrosti, balvanov in težavnosti, v Parizu bo napadala zlato odličje v kombinaciji balvanov in težavnosti. Bo lažje, manj zahtevno?

“V Tokiu je bilo mogoče malček težje, ker sem morala začeti trenirati hitrost, torej disciplino, ki je prej nikoli nisem. Dodati sem morala še eno disciplino v svoj trening, ni bilo lahko kombinirati. Zdaj bo ena disciplina manj, ampak to ne pomeni, da bo kaj bistveno lažje. Imamo popolnoma drugačen sistem točkovanja, kot je bil v Tokiu, tega smo zdaj lahko preizkusili. Še enkrat si moram pogledati finale, da vidim, kaj se je dogajalo s točkami, kaj, kje, zakaj, ker bi rada videla kot zunanji opazovalec.”

Novinar Radia Slovenija Dare Rupar pravi, da je Garnbret edina slovenska športnica, pri kateri že zjutraj poveš, da bo kolajna in da bo zlata.

“Mogoče se zdi lahko, vendar ni. Vedno sem bila impresionirana nad športniki, ki so bili dominantni v svojih športih, ki so bili na vrhu po 10, 15, 20 let, in zdaj, če pomislim, sem tudi že sama tam slabih deset let. To mogoče pripisujem temu, kakšen človek sem, pač perfekcionist, uživam v procesu, lepo mi je tekmovati, na tekmah se počutim živo. Po drugi strani sem bila že od 15. leta potisnjena v to, ko sem se morala naučiti obvladovati pritisk, kako tekmovati v takem okolju. Ne vem pa, kako mi to uspeva, tako iskreno povedano, ni lahko.”

“Zato, ker me vse hočejo premagati, jaz pa poskušam ostati korak pred njimi. Vsako leto v bistvu jim bežim, vedno je lažje napadati kot pa braniti, tako da ni lahko, ampak uživam ob tem. To je zame motivacija, ko mi še preden se tekma sploh začne, dajejo zlato kolajno okrog vratu.”

V izjavah po nastopih v Bernu je večkrat omenila, da je “tista prava Janja”, po osvojeni tretji kolajni, drugi zlati, pa je dejala, da ji v ekipi pravijo, da je takrat, ko je prava, “čudna”.

“Težko je pojasniti. Gre za ljudi, ki so vsak dan okoli mene, res vsak dan z mano na treningu, Roman (op. STA, njen trener Krajnik) ve, ker vidi to razliko. Je pa res, da takrat, ko sem prava, se že zjutraj zbudim dobre volje, v telesu se dobro počutim, vesela sem, sproščena sem, nimam nekih negativnih misli ali pa dvomov, vse mi je ‘fajn’. Pa tisti mentalni fokus čutim že zjutraj, ko vstanem, tako da potem vem, da bo dober dan.”

Na vprašanje, ali si pred nastopi pomaga s kakšnimi posebnimi rituali, ima kakšen talisman, odgovarja: “Ne, nisem vraževerna.”

“Včasih sem imela neko roza pentljico, pa mi je to prinašalo srečo, potem sem bila pa enkrat druga, pa sem rekla, to ne dela, in od takrat naprej nisem več imela nobene stvari, da bi se navezala na njo. Ker se mi zdi, da moraš verjeti v sebe in svoje sposobnosti, in to je to. Nobena stvar mi ne bo kar tako pomagala.”

Ni prav veliko razmišljala, ko se je odločila, da bo celoten izkupiček od denarnih nagrad, ki jih je prejela za dosežke na SP, namenila prizadetim v poplavah v domovini.

“Mislim, da ni bilo karkoli za razmišljati, to me je res prizadelo. Res mi je bilo težko tekmovati, ker me je skrbelo, kaj se dogaja doma. To je najmanj, kar lahko naredim. Te medalje so posvečene vsem, ki so pomagali v tej situaciji v Sloveniji.”

vir: sta

Uredništvo

See author's posts