Nekdanji Hotel Areh ob smučišču na Pohorju velja za primer zanimive sodobne arhitekture, ki pa po zatonu nekdanjih vodilnih igralcev na Mariborskem Pohorju propada. Zadnji dve leti je kljub ugodni lokaciji zaprt tudi pozimi. Stečajna upraviteljica ga zdaj poskuša prodati, a nakup bo velik zalogaj, saj je objekt potreben temeljite obnove.

Športni hotel na višini 1250 metrov v neposredni bližini cerkve sv. Areha ima 24 sob in restavracijo. Z njim je vrsto let upravljal Športni center Areh, ki je bil močno vezan na delovanje Športnega centra Pohorje in je zato ob stečaju slednjega leta 2014 tudi sam zabredel v težave. Konec lanskega leta je tudi Športni center Areh pristal v stečaju. Stečajna upraviteljica Olga Tanko je pojasnila, da bodo hotel poskušali prodati na javni draži. Kot izhaja iz sklepa sodišča, je izklicna cena določena pri 346.300 evrih, datum dražbe pa še ni znan. “Prodaja se v stanju, kot je trenutno, saj ni sredstev za obnovo,” je dodala.

Hotel zaprt 

Ni skrivnost, da je objekt v slabem stanju. Hotel je bil čez poletje zaprt že kakih deset let, zadnji dve leti pa je ostal zaprt tudi pozimi, saj niso našli najemnika. Konec leta 2014 je bil tudi tarča vlomilcev, ki so odnesli električne aparate in še nekaj druge opreme. Smučarji in pohodniki hotel pogrešajo, saj je z izjemo bližnje Ruške koče edina gostinska ponudba v tem delu Pohorja. Vodstva Ruške koče prevzem ne zanima, saj nimajo denarja za nujno potrebna vlaganja v objekt. “V takem stanju mislim, da nima perspektive,” je za RTV Slovenija nedavno povedal upravnik Maksimiljan Klančnik. Rešitev vidi v prodaji hotela investitorju, ki bi imel dovolj denarja za celovito prenovo objekta.

Gre namreč ne le za pomembno turistično točko, ampak ima objekt tudi velik kulturno-zgodovinski pomen. “Pri Hotelu Areh smo na tem, da ga vpišemo v register kot eno novejših arhitektur, ki je neka prostorska kvaliteta, ne glede na trenutno stanje,” je pojasnil vodja mariborskega zavoda za varstvo kulturne dediščine Srečko Štajnbaher. Zato upa, da bodo lahko ohranili zunanjo lupino objekta, vsaj v obliki in materialih, medtem ko glede vsebine in notranje podobe objekta ne želijo postavljati omejitev. Tudi varuhom arhitekturne dediščine je namreč ključno, da objekt živi.

VIR: STA

Uredništvo

See author's posts