V nogometno žogo se je zaljubil že kot otrok in svoj prvi klub našel v domačih Radečah. Od tam ga je pot peljala v trboveljski Rudar, pa nato nazaj v Radeče. Ko je nato kot deček igral za Krško, je dosegel slovenski rekord v številu golov v eni sezoni, po eni sezoni v Domžalah pa je poletel v svet. Podpisal je pogodbo z avstrijskim prvoligašem Red Bull Salzburg, kjer so mu odprli vrata v svet profesionalnega članskega nogometa. Ravno te dni se s slovensko člansko vrsto pripravlja na prihajajoče reprezentančne akcije.

Danes je Benjamin Šeško star 19 let, na igrišču potrjuje, da je eden najbolj perspektivnih mladih nogometašev ta hip. Pravi, da živi svoje sanje, a se mu nikamor ne mudi. Kariero bi še naprej rad gradil po korakih. Je tudi prijeten sogovornik, preprost fant, ki se dobro zaveda, da je za uspeh potrebno trdo delati.

Benjamin, kakšen je vaš delovni dan, ko ste v Salzburgu?

Treningi, vsak dan, do dva treninga na dan pravzaprav. Če opišem en težji dan je takole: Zjutraj vstanem ob 8h, se pripravim in grem v trening center, kjer z ekipo pojemo zajtrk. Super je, da že zajtrkujemo skupaj. Sledi ogrevanje in ob 10.30 začnemo s treningom. Temu sledi skupno kosilo in nato uro do dve počitka, ko greš lahko domov. Ob 15h z aktivacijo začnemo drugi trening. Treningi so ponavadi težki, zato grem po večerji, ki jo tudi jemo skupaj, naravnost domov, pogledam še kaj na televiziji in grem spat.

Verjetno pa ni vsak dan tako intenziven?

Ko je sezona imamo dva treninga na dan dvakrat na teden. Druge dni vse poteka podobno do kosila, po njem pa sem prost. Takrat grem tudi kaj ven s prijatelji, skupaj kaj pojemo zunaj, pa kak biljard odigramo za zabavo. Konci tedna so rezervirani za tekme. Če gostujemo, gremo tja že dan prej.

V primerjavi z vašim življenjem pred odhodom v Salzburg, ko ste še igrali v Domžalah, je bila sprememba velika?

Prej nisem igral članskega nogometa, tako, da je že tu razlika očitna, kar se pa napornosti tiče, je zdaj približno trikrat več dela.

Pa ste, preden je nogomet dejansko postal vaše življenje, počeli še kaj drugega? Ste se preizkusil tudi v drugih športih, oz. vas je kateri še posebej zanimal?

V bistvu sem že od malega pri nogometu. Začel sem pri štirih ali petih in treniral v klubu. Sem pa pred in po treningu zelo veliko igral tudi košarko. Zelo, zelo veliko. Moram povedati, da sem tudi v košarki kar dober, ampak nogomet je na koncu pretehtal.

Če se ne motim, ste celo igrali košarkarske turnirje trojic. Ste bili kdaj v dilemi, v kateri šport se usmeriti povsem resno?

Ja, so bile kdaj misli, da bi pa mogoče lahko igral tudi košarko. Recimo, če mi v nogometu ne uspe. Nikoli je sicer nisem poskusil trenirati, vedno sem le igral s prijatelji, v glavnem vedno nekaj let starejšimi, pa hodili smo na turnirje tri na tri po Sloveniji. Enkrat smo celo prišli v finale, pa tam po navodilih iz kluba nisem smel nastopiti, da se ne bi slučajno poškodoval. Ja, ko si še otrok seveda pomisliš na to, da bi lahko počel kaj drugega, ampak zdaj ne več.

Zdaj za košarkarsko žogo ne primete več?

Pravzaprav ne, niti ni časa in energije. Vse gre v trening nogometa in tam res veliko tečemo, tako da niti pomislim ne, da bi po tem še kaj drugega podobnega počel. Je kar hud pressing, včasih na meji, ampak to je del službe, tudi odrekanja.

Pa vam je kdaj žal, oziroma ali kdaj zavidate svojim vrstnikom po letih, da imajo povsem drugačna, veliko manj intenzivna življenja ter ogromno časa za zabavo?

Seveda ne. Jaz imam namreč sanjsko službo, ki bi si jo verjetno želel vsak, ki res rad igra nogomet. Sem kar ponosen na to kam sem že prišel s trudom in osredotočenostjo in ko vem, da se bom lahko s tem ukvarjal še zelo dolgo in od tega živel.

Prej sva se že dotaknila košarke. Slišati je, tudi med poznavalci, da ste vi morda nogometni Dončić. Kaj pravite na to?

Ne čutim kakega pritiska zaradi tega. Vem, da kdo tako reče ali misli, ampak do tja kjer je Luka zdaj je zame še zelo daleč, mlad sem še in verjamem v to, da se vse gradi korak za korakom in na koncu šele vidiš kam te to prinese. Če se bom takrat lahko primerjal z današnjim Dončićem bom seveda zelo vesel.

Kateri pa so trenutki v vaši karieri do sedaj, ki vam največ pomenijo?

Zagotovo tekma z danskim Brøndbyjem, na gostovanju, na kateri sem dal za Red Bull Salzburg gol in prispeval še asistenco in s tem ekipi pomagal, da se je uvrstila v skupinski del Lige prvakov. Res je bilo noro vzdušje na polnem stadionu njihovih navijačev, noč prej so nam celo spustili rakete v zrak ob našem hotelu, da bi nas znervirali, pa jim ni uspelo, hehe.

Pa prej ko ste bili na začetku? Kaj vam je kot mlademu fantu, dečku dalo zagon?

Zagotovo to, ko sem dal za Krško v eni sezoni 59 golov. Takrat se je začelo. Nekako se je začelo verjeti vame, da sem res dober in talentiran. To je seveda dalo motivacijo tudi meni. Ta seštevek golov je tudi rekord starejših dečkov.

Ste takrat začutili, da gre zdaj pa zares, da se boste boš z nogometom ukvarjal profesionalno?

Niti ne, bolj se mi zdi, da se je to v moji glavi zgodilo, ko sem prestopil iz Domžal v Red Bull Salzburg. Bil je tako velik preskok, da bi bilo čudno, če se tudi v moji glavi takrat ne bi zgodil premik.

Red Bull Salzburg je znan kot odličen klub za mlade igralce, ki se še uveljavljajo …

Res je. Imajo super proces dela z mladimi. Tudi tu je potreben čas, seveda, ampak, ko pride tvoj trenutek, ga moraš zagrabiti in potem ti nudijo vso podporo, da ga maksimalno izkoristiš. Res dober klub.

Sem sodi tudi igranje kot posojeni igralec, v ekipi na nižjem nivoju, kot je avstrijski Liefering, sicer podružnica rdečih bikov?

Seveda, gre še vedno za vrhunski nogomet na zelo visokem nivoju, kjer nabiraš dragocene izkušnje in minutažo, česar v matični ekipi ne bi mogel, saj bi bil veliko več na klopi. Da pri šestnajstih letih lahko igraš v članski ligi, z veliko minutažo, je res velik plus. Prvo leto mi je bilo sicer težko, nisem bil niti zadovoljen s svojo igro. Preveč sem pričakoval od sebe in potem sem bil razočaran, ampak to je čas privajanja in naučiti se je treba tudi tega, kako se sestaviti po slabših predstavah. Nisem še tam, sem še mlad, ampak sem na dobri poti, pa tudi s svojo igro sem vedno bolj zadovoljen.

Kakšne so vaše ključne prednosti pred drugimi igralci?

Se mi zdi da najbolj to, da sem velik. Imam 195 cm, ampak sem vseeno hiter in močan, imam dobro kontrolo žoge in znam zadeti gol, kar je za napadalca najpomembneje. Mogoče mi je zaradi višine lažje zadeti tudi z glavo. Trenutno se moje prednosti tudi še malo mešajo, menjujejo. Nisem se še povsem zgradil kot igralec, zato še niti ne morem reči, v čem sem najboljši. To pride s časom.

Vaš nasvet mladim fantom in puncam, ki bi se radi lotili nogometa in šli po vaši poti?

Če imaš res željo, potem se osredotoči na treninge in vztrajaj. Nič se ne zgodi v enem mesecu in če te po dveh že mine potrpljenje, je mogoče bolje, da počneš kaj drugega. Če pa čutiš, da imaš to strast, da te res vleče, potem raje spusti kaj drugega in čim več časa posveti nogometu, trdo delaj in verjemi, da lahko prideš daleč, pa tudi boš. Nič pa ni podarjeno.

Klasično vprašanje. Pred vami je kot kaže še dolga kariera. Kakšni so vaši načrti?

Nimam nekega izbranega velikega kluba kamor bi rad prišel. Raje grem stopnico za stopnico in bom sproti videl kam me bo to prineslo. Upam, da bom vedno igral nekje, kjer bom lahko veliko dal in se izpostavil. Trenutno pa je fokus samo na Salzburgu, da tu eksplodiram in potem naprej. Vedno po malih korakih, saj te en velik in napačen lahko veliko stane.

Pa v vas vseeno tli kaka posebna želja, ki ni nujno vezana na kariero, ali pa le posredno?

Hja, ena je zelo eksplicitna in sicer, da bi enkrat osebno spoznal Zlatana Ibrahimovića. On je moj idol! Potem pa še, da bi družini lahko s svojo igro vrnil vsaj nekaj tega kar so naredili zame, da sem sedaj tukaj kjer sem. Brez njih ne bi bil niti blizu. To je sicer nekaj, česar nikoli ne moreš povsem poplačati, ker v življenju pač ni vse v denarju, ampak treba se je vsaj truditi in tudi s tem pokazati hvaležnost.
Tomaž Košir / Red Bull

Uredništvo

See author's posts