Smrt mrtvega otroka je v Sloveniji še vedno velik tabu. Z nami je odkrito o najhujšem dnevu v svojem življenju spregovorila tudi Julija Lamut. Svojega partnerja Marsela je spoznala leta 2012, takrat je imela le 14 let, on je bil šest let starejši. Po šestih mesecih sta postala par.

Nosečnost je potekala čisto normalno

“Zanosila sem leta 2017. Prvi pregled je bil junija v osmem tednu, takrat je nosečnost potekala brez težav. Na nuhalni svetlini so nama povedali, da pričakujeva fantka. Bila sem obravnavana kot normalna nosečnica, čeprav sem leta 2016 zbolela za sladkorno boleznijo,” nam v začetku pove Julija. “Nikoli niso rekli, da je prevelik, kar se je ob rojstvu izkazalo, da je bil. Morala bi biti vodena podrobneje in rizično.”

“Tega otroka sva si res želela”

Ker je bila precej mlada, so se pojavili pomisleki, ali bosta to zmogla: “Hitro sva se vpeljala v to, da bova zmogla in sva si tega otroka res želela.” Starši so novico zelo lepo sprejeli in ju podprli. Na rojstvo otroka se je navdušeno pripravljala, prebirala številne knjige in nasvete prijateljic.

Rok je imela 2. februarja, želela si je, da bi rodila 15. januarja, na partnerjev rojstni dan. “Želela sem mu dati to darilo. Strašno si je želel imeti fantka. Upala sem, da bo takrat. Ampak ni bilo takrat, ne nikoli.”

24. januarja je sledil redni pregled. “Nič hudega sluteč sem se pripravljala. Odšla sem na pregled, nato so začeli z doplerjem iskati srček. Medicinska sestra je rekla, da morda skrušeno leži in ga ne najde. Prišla sem iz ordinacije in ni minilo niti pol minute, ko so me klicali nazaj. Takrat je bil v meni alarm, da nekaj ni okej.”

Ulegla se je na posteljo, ginekologinja je začela s pregledom: “Nastala je mrtva tišina. Gledam in ga vidim. Ni migal, a bilo mi je neznano. Rekla je, da nekaj ni v redu. Vprašala sem, kako to misli in povedala mi je, da mu srček ne bije več. Če bi mi danes to kdo rekel, bi razumela. Takrat sem jo vprašala, kaj to pomeni in ona odgovori, da je otrok umrl.”

“To je bil taki šok, da nisem mogla niti jokati. Ko sem vstala iz postelje, je padlo iz mene vse. Takrat sem tulila, jokala.”

Poklicali so njene starše, da so prišli ponjo, poklicala sem partnerja, da naj pride. “Ni se zavedal, da je nekaj narobe, rekel je, da je s srčkom nekaj narobe. Ni vedel, da je konec naše zgodbe. Prišel me je iskat k staršem in od tam do porodnišnice nisva spregovorila niti ene besede.”

V porodnišnici so potrdili smrt. “Mojega fantka so namerili na 5,3 kilograma in želeli imeti papirje iz rizične ambulante. Vprašali so me, zakaj nisem bila vodena tako, a jaz jim tega odgovora nisem znala dati.” Dejali so ji, da lahko ostane v porodnišnici ali gre domov. Povedali so ji, da se nosečnost ne bo končala tedaj.

“Odpravila sem se domov, želela sem biti s partnerjem. Vso noč sem bila z mislijo, da je otrok mrtev v meni in da se je tu zgodba končala.”

Želeli so, da rodi normalno, a ker je bil otrok tako velik, so predlagali, da opravijo carski rez, kar je želela tudi sama. “Moj Matheo se je rodil ob 10.39. Najtežji del ni porod, ampak da ga vidiš in od njega posloviš. Imela sem splošno anestezijo, ob 11. so partnerja spustili k meni. Ko je prišel v sobo me je zbudil. Spomnim se, da nisem mogla govoriti, bila sem omotična in utrujena.”

“Bil je čas, da ga pripeljejo. Prišla je tudi tašča, moja botra, sestrična. In so ga pripeljali. Imela sem dobro uro, da se poslovim od otroka. Pomagali so nama urediti odtis nogic, vrezali so košček las in mi smo ga poslikali.” Po tem so jo premestili v sobo, kjer je bila sama, zraven je dobila žensko, ki je pisala isto zgodbo kot ona.

Partner je bil v tem času doma: “Mama mu je bila v veliko oporo. Veliko sta se podpirala, marsikaj mu je pomagala, predvsem izbrati oblačila za otroka. Odločila sva se za individualni, žarni pogreb. Pokopala sva ga v Dvorjanah.” Po petih dneh se je vrnila domov. “Najhuje je priti v sobo, kjer je bilo vse pripravljeno za prihod. Partnerja sem prosila, da vse pospravi, preden pridem domov,” opisuje. Dan kasneje so otroka pokopali.

“Partner se je pobral, da je bil močen zame”

“Na pogrebu naju je oba strlo. Partner je to “zgural” kot moški, ki se mora postaviti za žensko, mora biti zanjo močen.” Čeprav je prvo poiskala psihološko pomoč, se je po dveh obiskih odločila, da bo to predelala na drugačen način.

Velikokrat se je spraševala ali je kriva sama, predvsem zato, ker je imela sladkorno bolezen. “Včasih sem partnerju nehote govorila saj ti ga nisem dala. Velikokrat sem se obtoževala. Dokler se v nekem trenutku nisem zavedala, da nisem kriva jaz. Da ne morem ničesar spremeniti in da s tem, ko kriviš sebe, storiš še slabše sama sebi.”

Danes njeno življenje razveseljuje hčerka Leila. “Vsake tri dni sem imela preglede. Rok sem imela maja, marca sem bila že v porodnišnici, da so me nadzorovali. Za to jim bom večno hvaležna. Dogovorili smo se, da v 37. tednu končamo nosečnost. Punčka je imela visoke utripe, zato so me takoj peljali v porodno sobo. Nismo vedeli, kaj bo. Zjutraj je bila dežurna moja ginekologinja, ki je bila šokirana, kaj delam v porodnih sobah. Prišla je k meni in rekla sem, da si želim, da to končamo. Strinjala se je. 4. maja se je rodila moja punčka.”

“Ogromno ljudi mi reče kako dva otroka, kje pa še en je. Pa vedno rečem za oblački, umrl je. Nato rečejo no potem pa nimaš dveh. Zgodilo se mi je tudi to, da mi je nekdo štiri mesce po smrti rekel, da je čas, da neham žalovati.” Leilo vsak teden peljejo na grob, kjer poljubi grob in reče “adijo bratec.”

“Noben komentar saj bo bolje ali pa boš imela še enega, saj sta še mlada, ni na mestu. Če nimaš kaj dobrega za povedati, me raje objemi ali pa se obrni in pojdi stran.”

Prizna, da ljudje ne vedo, kako reagirati in kako komunicirati s starši, ki so izgubili otroka. “Ljudje ne razumejo, da si ne želiš drugega otroka, ampak tistega, ki si ga izgubil.”

Celoten pogovor najdete spodaj.

Uredništvo

See author's posts