Izguba prijatelja in sodelavca: “Žal je bila bolezen pregroba in smo ga izgubili.”

Uredništvo
Mar 09, 2023
5.38k
0
0

Izguba prijatelja in sodelavca: “Žal je bila bolezen pregroba in smo ga izgubili.”

Pred desetimi leti – 9. marca 2013, je zaradi hude bolezni v 68. letu starosti umrl dolgoletni sodelavec televizije POP TV Matjaž Tanko.

Tanko se je rodil 28. novembra 1945 v Pivki. Že kot študent novinarstva je prišel na televizijo, prvo vest pa posnel leta 1971 za Radiotelevizijo Ljubljana, kjer je kasneje postal tudi turnusni urednik. Leta 1972 je prvič iz Beograda poročal o delavskih brigadah, od takrat pa je bil vseskozi prisoten v informativnih oddajah. Za poročanje s predvojnega Kosova je dobil Zlati ekran. Znan je postal po vodenju Dnevnika na javni nacionalni televiziji, od leta 1998 pa je vodil oddajo 24ur na POP TV. V novembru 2012 se je zaradi hujše bolezni poslovil od vodenja oddaje 24ur, a še vedno ostal dejaven del uredništva, so takrat zapisali na STA.

Bil je človek z veliko začetnico

Kot so zapisali stanovski kolegi, je bil Tanko voditelj z veliko začetnico. Izjemno razgledan profesionalec, večni pozitivec, ki je življenjski nazor vpletal tudi v svoje delo. Skrbnik in branik zbornega slovenskega jezika, od vedno zapisan slovenski kulturi s petjem pri Vodopivcih in ljubiteljskem igranju. Luciden, sproščen, humoren. A hkrati resen, verodostojen, dostojanstven.

“Težko je verjeti, da je minilo že deset let, odkar nisi več z nami. Ja, bil je 9. marec 2013, ko si izgubil boj z boleznijo. Kolikokrat se spomnimo nate – Matjaž bi tako rekel, Matjaž bi gotovo to naredil takole, to bi pa Matjaž vedel … Besede, s katerimi večkrat obudimo tvoje misli, šale, znanje, ki si ga velikodušno predajal mlajšim generacijam, “ pa so zapisali novinarki kolegi 24ur, na družbenih omrežjih danes.

Bolezen ga je prehitro vzela

Ne mine leto, da se na obletnico njegove smrti ne bi spomnila Petra Krčmar s katero je odvodil svoje zadnje oddaje. Za Metropolitan je spregovorila o izgubi prijatelja, v zadnjih dneh pred smrtjo ga je takrat obiskala v bolnišnici: “Bolezen se je zelo hitro širila. Vedno bolj šibak je bil in težko sem zadrževala solze. V človeku se nekaj prelomi, ko vidi prijatelja, ki trpi. Pomagala sem mu, kolikor sem lahko. S toplo besedo, upanjem, željo, da ne obupa. A žal je bila bolezen pregroba in smo ga izgubili. Žal.”