Ker je želel pridobiti status svobodnega umetnika, je prosil Poldeta Bibiča, takratnega predsednika združenja dramskih umetnikov, da mu da priporočilo. Ta ga je poslal nazaj študirat, za kar mu je Škof še danes hvaležen.

Po končanem študiju je bil angažiran v MGL, kjer je zamenjal soimenjaka. Kot je pojasnil, je dobil celo njegove čevlje, ki so mu bile prav. Obenem je igral tudi v mariborski drami in Slovenskem mladinskem gledališču. Kot je poudaril, je bilo nekoč to možno, medtem ko je danes skoraj nemogoče; lani je v ljubljanski Drami – tu je zaposlen od leta 2003 – igral v okoli 130 predstavah oziroma skoraj vsak drug dan.

Spregovoril je tudi o režiserjih, s katerimi je sodeloval. Od Vita Tauferja se je naučil osnovnih gledaliških stvari, kot je, da je treba teater narediti ter da je za igralca bistveno, da ni narcisoiden. Tomaža Pandurja je primerjal z umetniškim slogom baroka. Ta je v svoji “čisti obliki genialen, ko pa se sam nase nalaga, je traparija”, je pojasnil.

V ljubljanski Drami je precej delal z Diegom de Breo in Jernejem Lorencijem. Za prvega pravi, da ima energijo kot Ferrari, “Lorenci pa da si zna bolj zakoličit prostor in tako ve, kam bo predstava šla,” meni.

Sicer Škof razmišlja, da bi bilo najbolje, če bi znal neposredno odigrati režiserjeve zamisli. “A je to nemogoče, sploh, če imaš zraven še kakšnega avtorja, ki je močna avtoriteta, kot je denimo Tolstoj,” dodaja igralec, ki sta mu od slovenskih avtorjev najljubša Andrej Rozman Roza in Emil Filipčič.

Lavreat se je v pogovoru dotaknil tudi nagrad, ki jih po njegovih besedah potrebujejo predvsem mladi, saj nimajo povratnih informacij. Tu bi pripomogla tudi dobra gledališka kritika, ki jo v slovenskem prostoru pogreša.

Škofovo ustvarjanje je povezano tudi z glasbo in delovanjem v skupini Čompe. Kot je dejal, je verjetno napočil čas za kakšen nov glasbeni podvig.
Vir: STA