Janko Kozel iskreno o življenju z novim srcem. O tem, kako se je poslovil od srca, s katerim se je rodil, do tega, kaj čuti do človeka, zaradi katerega danes še živi.

“Lepo se počutim in čudovito življenje imam”

Ob začetku pogovora ga povprašamo, kako se počuti. “Počutim se zelo dobro, brez težav sem, odkar imam novo srce. Lepo se počutim in čudovito življenje imam,” pove. In za kakšne težave je pri njemu šlo? “V začetku so bile težave skoraj neopazne. Približno v letu 2017 sem počasi občutil nemoč, vedno bolj se mi je zdelo, da pešam. Ampak to tako blago, da je bilo skoraj neopazno. Nihče okoli mene tega ni opazil, le jaz. To sem prepisoval temu, da sem bil premalo aktiven, star sem bil 57 let, tako da malo tudi letom. Malo pešam, to so leta, takrat temu nisem namenil pozornosti, nisem poiskal zdravniške pomoči.”

“Priti iz spalnice v kopalnico je bil podvig kot za koga hoja na Triglav”

Januarja 2018, le pol leta pred presaditvijo, se je njegovo stanje izredno poslabšalo. “Vedno manj moči sem imel, vedno bolj sem bil utrujen, to je taka utrujenost, ko imaš občutek, da se sprejemaš težo nase, vedno težje je. Iz dneva v dan imaš manj moči. Niti spati ne moreš, spanje je težko. Prideš do točke, da če želiš, moraš biti v postelji, biti tako, kot jaz zdaj sedim, da lahko zadremaš. Skratka priti iz spalnice v kopalnico je bil podvig kot za koga hoja na Triglav.”

Čez mesec dni je bil napoten na kardiološki oddelek, kjer so mu pomagali z zdravili. “Bilo mi je kar dobro. Dobro sem se počutil in v nekem momentu so mi celo dejali, da morda presaditev srca ne bo potrebna, da bi bil dovolj spodbujevalec, ki bi pomagal srčku, da bi normalno živel. Diagnoza je bila pešanje srčne mišice. Po nekem času, po mescu dni, so se zdravniki in strokovnjaki na srčni kliniki odločili, da bo vseeno potrebna menjava srca.”

“Če hočem živeti, moram biti tu in na to pripravljen. To ni tako preprosto”

Na kliniki so naredili preiskave celega telesa, ki so trajale mesec dni. “Parodija je, da za menjavo srca moraš biti popolnoma zdrav. Bil sem na smrt bolan, po drugi strani pa sem moral biti popolnoma zdrav, da so me vpisali na register čakajočih, v register za transplantacijo. Od tega trenutka do 22. julija sem bil na kliniki v Ljubljani. To je čas, ko se mora človek v sebi zbrati, moraš biti zbran, miren, pomembno je, da v sebi sprejmeš to odločitev, menjali mi bodo srce. Če hočem živeti, moram biti tu in na to pripravljen. To ni tako preprosto. Popolnoma sem se zavedal tega, da je vse na pol pol. Lahko zaživim in živim, lahko pa umrem. Bil sem spravljen sam s sabo, ljudmi okrog sebe, tudi z vesoljem. Popolnoma miren sem bil. V primeru vseh pomoči, ki jih nudi zdravniško osebje je tudi pomoč psihologa, psihološka pomoč, vedno prisotna. Kadarkoli bi človek v tem čakanju, tem času, prišel v notranjo stisko. Vsak trenutek je na razpolago psiholog in ta pomoč.”

Spominja se dne, ko je izvedel, da bo presaditev opravljena. “Vstopi zdravnik v sobo in v trenutku, ko ga pogledam, me je pogledal, vedel sem, rekel bo, imamo srce za vas. In tako je bilo.” Odločil se je, da želi še zadnjič slišati svoje srce. “Rabiš nekaj sekund, da se zbereš, sestaviš, začutiš veliko stvar, ki se dogaja. Zdravnika sem prosil, da mi da stetoskop na ušesa, da zadnjič sliši srce, s katerim se je rodil. Poslušam svoj srček, trajalo je nekaj sekund, odložim stetoskop, potočim solzo in takrat sem se od srca mirno poslovil. Dolga leta sva dobro sodelovala.”

Poudari, da je zaupanje zelo pomembno. “Pred operacijo je zdravnik snel masko, se predstavil in dejal menjal vam bom srce, jutri se boste zbudili z novim srčkom, sedaj vas bomo uspavali. Držal je besedo, zbudil sem se z novim srčkom. V resnici sem se ponovno rodil. Prvih deset minut, ko sem se zbudil iz kome, se mi je zdelo pa saj je čisto drugače, čeprav sem bil na aparatih, cevkah. Čudovit občutek.”

Če se je prve dni bolj ukvarjal s tem, kako preživeti, kako lep občutek je, je kasneje vedno bolj prihajal trenutek hvaležnosti: “Po vseh teh letih se vsak trenutek spomnim, da nosim srce nekoga, ki je tisti dan, ko sem jaz dobil novo življenje, umrl. In v resnici bova s tem človekom vedno povezana.”

Telo k sreči organa ni zavrnilo, zato je imel le 15 dni rehabilitaciji pod budnimi očesi kardiologov, vsak dan so umaknili kakšno cevko. “Po 15 dnevih sem lahko zapustil klinični center, sam, brez pomoči sem odkorakal zdrav.” Velikokrat se ljudje ne zavedajo pomena darovanja, a sam je izkusil, kako hitro si lahko na tej točki: “Darovanje organov je stvar srčnosti, to je nekaj velikega, postati darovalec pomeni, nekomu lahko rešim življenje. Vemo, da je tanka črta med življenjem in smrtjo. S tem ko smo darovalci, lahko nekomu rešimo življenje. Pa ne samo to. Moramo se zavedati, da je potrebno vedeti, da je na drugi strani nekdo postal darovalec. V primeru, da bomo potrebovali pomoč, nam bo nekdo pomagal. Ta vzajemnost je pomembna.”

Prizna, da se je njegov pogled na življenje precej spremenil: “Sedaj imam več časa za pogovor s sabo, ljudmi, ki jih imam rad. Življenje se spremeni v pozitivni smer.”

Celotnemu pogovoru lahko prisluhnete spodaj.

Uredništvo

See author's posts