Anja Petan je v oddaji Moja zgodba zaupala svojo težko življenjsko preizkušnjo. Koronavirus ji je pri 26 letih namreč za vedno spremenil življenje.

“Kmalu pa so se simptomi začeli stopnjevati, pojavilo se je tudi bruhanje krvi”

“Moje življenje pred koronavirusom je bilo čisto običajno. Veliko sem se ukvarjala s športom, hodila v fitnes, na Pohorje, vsakodnevno hodila v službo in se družila s prijatelji,” nam je povedala v začetku. Predvideva, da se je okužila v službi, saj dela v zdravstvu, kjer so veliko izpostavljeni okužbam. Sprva se je začelo z bolečino v želodcu, slabostjo, bruhanjem in bolečinami v mišicah.

Naenkrat je prišel dan, ko sem bila na smrtni postelji. Moje težave so se začele z covidom . Ki je iz globin potegnil še mojo neznano bolezen.

“Z osebno zdravnico sva predvidevali, da sem se morda zastrupila s hrano, kmalu pa so se simptomi začeli stopnjevati, pojavilo se je tudi bruhanje krvi, takrat sem poiskala pomoč na urgenci.” V bolnišnici so jo namestili na covidni oddelek, kjer se je stanje slabšalo kljub kisiku:“Vsak dan sem potrebovala dodaten procent kisika, da so bili trenutki olajšani.”

“V solzah prosila vsak dan, da mi uspe. Od tega dva meseca nisem mogla govoriti zaradi respiratorja in kasneje še traheotomije, čez katero so mi vsak dan izsesali gnoj iz pljuč”

Potem je prišlo do trenutka, ki se ga vsak pacient najbolj boji. “Tudi meni je to bil največji strah, in sicer umetna ventilacija. Povedo ti, da je tvoje stanje v pljučih in predihanosti tako slabo, da potrebuješ pomoč aparata. Uspavajo te in uredijo umetno ventilacijo,” je povedala Anja. Bilo je zelo težko, saj na največji dozi kisika ni mogla zdržati niti deset sekund.

Opravljali so številne preiskave med njimi je bil tudi bronhoskopija, katera je prav tako tvegana preiskava. Vse, da bi le ugotovili, kaj me dejansko “ubija.

“Nisem se mogla ne premakniti, ne odpreti oči ali pomahati, da bi dala znak, da sem tukaj”

Po treh tednih so jo zbudili iz kome. “Vsega začetka prebujanja iz kome se dosti ne spomnim. Spomnim se prvega obraza, moje mame. Pred tem sem, preden sem se lahko začela premikati in odpreti oči, slišala v ozadju zdravnike, kako se pogovarjajo, da ni dobro, da se ne zbudim. Da bodo lahko še bolj odpovedali organi in da bo morda takrat prepozno,” je opisala in dodala: “Po tolikem času si zmeden, ko se zbudiš, ne veš točno, kaj vidiš, kaj pričakovati.”

Bila je v tako kritičnem stanju, da jo je začela zalivati tudi voda. Na koncu je bilo v njej 30 litrov, s tem pa se je začela slabšati tudi ledvična funkcija.

Čez čas, približno po dveh mesecih, kar je bila v bolnišnici, so jo poskusili postaviti na noge. “Vse se je začelo z razgibavanjem v postelji, s pomočjo fizioterapevtke posedanje, premikanje rok, nog in samo vstajanje iz postelje, ki je bilo težje, kot je bilo pričakovano,” je dejala Anja, ki je ves čas potrebovala pomoč pri vseh vsakodnevnih opravilih. “Nič nisem bila sposobna narediti sama. Ko sem si prvič sama umila zobe, sem bila zelo utrujena. Tudi hranjenje, zelo sem bila vesela, ko sem lahko to naredila sama, čeprav je trajalo veliko dlje. Imaš upanje, da bo drugič boljše.”

Bila je tudi na seznamu za presaditev pljuč, a k sreči tega ni potrebovala. Odpovedale so ji ledvice, zato je potrebovala vsakodnevno dializo. Biopsija ledvic je bila tvegana, a nujna za potrditev bolezni. V času hospitalizacije je doživela kar tri pljučnice.

“Najsrečnejši dan je bil, ko sem lahko ponovno govorila”

“Po dveh mesecih intenzivne nege sem bila premeščena na normalni oddelek. Tam sem doživela še vnetje sluznice pljuč – pleure. Ko pa pleura postane razdražena in vneta, se tekočina raztopi in obe plasti se na koncu boleče drgneta drug proti drugemu kot dva kosa brusnega papirja. Zaradi tega sem imela neznosno ostro bolečino v prsih (plevritično bolečino), ki se poslabša med dihanjem ali kašljanjem. S tem so se hujši primeri in moje muke zaključile,” pove.

Na rehabilitaciji doživela infarkt

Prizna, da si ni mislila, da bo tako težko prebolevala covid, čeprav je vedela, da nekaj je na tem in da niso zgolj prazne besede. V bolnišnici je preživela tri mesece. Ob vrnitvi iz bolnišnice se je k njej preselila mama, ki ji je pomagala, pomagal ji je tudi partner. Po mesecu dni, kar je zapustila bolnišnico, je nastopil čas rehabilitacije v Soči. “Skoval se je cel plan, kako narediti samostojno osebo. Začelo se je s splošnimi pregledi. Ni trajalo veliko. Po treh dneh so se pojavile nove zdravstvene težave, zaradi katerih sem pristala na urgenci v Ljubljani. Vsa ta telovadba oz. krepitev mišic je bila prenaporna za moje stanje. Bilo je prehitro. Začutila sem močno bolečino v prsnici, med lopaticami in v levi roki.”

Čez čas se je vrnila na rehabilitacijo in takrat se je začelo stanje izboljševati. “Takrat je bilo moje telo bolj pripravljeno. Rehabilitacija je potekala počasi, ampak je šlo vse tako, kot bi moralo že prvič.” Zaradi prevelikega tveganja pred okužbami je bila izolirana. Od rehabilitacije je skoraj leto dni. Pred kratkim se je Anja ponovno vrnila v službo. “Bila sem zelo vesela, da se lahko vrnem, saj delo z veseljem opravljam. Lepo so me sprejeli, tako da so bili res lepi trenutki.”

“Zdravila za delovanje ledvic, srca …”

Trenutno njeno zdravstveno stanje še ni takšno, kot je bilo nekoč. “Ledvice delujejo kolikor toliko normalno s terapijo, ki jo imam predpisano. Deluje mi 70 procentov pljuč. Potrebnih bo najmanj sedem let za obnovitev.” Dnevno jemlje deset tablet, dopoldan jih mora vzeti sedem: “Zdravila za delovanje ledvic, srca pripomorejo k temu, da prenašajo napor, da nisem tako utrujena, kot bi sicer bila. Veliko zdravil je zaradi terapije z medrolom, da krepim kosti in preprečim poškodbe na teh mestih.”

“Sem velika uganka”

V času zdravljenja so ugotovili, da ima avtoimuno bolezen, ki se imenuje vegenerjeva granulomatoza s poliangitisom . Gre za vnetje ožilja, v obdobju, ko se pojavi vnetje, se zmanjša krvni obtok in na podlagi tega preprečuje dovod krvi v organe. “Tudi zaradi te bolezni imam določeno terapijo, sicer biološka zdravila, ki jih prejemam na pol leta. Do sedaj sem imela štirikratno aplikacijo zdravila, ki teče osem ur, po tem pa je vmes obdobje, ko ga ne prejemam, in čez pol leta se ponovno ponovi.”

To vnetje tvori vnetno tkivo imenovano granulom katero uničuje normalno tkivo. Na svetu za to boleznijo zbolita 2-5 oseb na milijon prebivalcev.

Zanimalo nas je, kakšne so zdravniške napovedi. “Sem ena velika uganka že od vsega začetka. Niso ravno dali upanja vnaprej, ampak so rekli, naj živim iz dneva v dan, da sem lahko sploh srečna, da sem tukaj, kjer sem. Kakšno bo stanje za naprej, pa še sami ne vedo.”

Uredništvo

See author's posts