Sodelovanje med družinskimi zdravniki in ortopedi je ključno za ustrezno, predvsem pa hitrejšo obravnavo bolnikov. “Želimo si, da bi uspeli družinski zdravniki rešiti čim več problematike že na primarnem nivoju,” je na današnjem Mariborskem ortopedskem srečanju povedal predstojnik oddelka za ortopedijo UKC Maribor Matjaž Vogrin.

Strokovno srečanje, ki poteka že deseto leto, so zasnovali prav na podlagi predlogov zdravnikov družinske medicine. “Naše skupno vodilo ostaja pomoč ortopedskemu bolniku, ki ob uspešnem medsebojnem sodelovanju, pomoči ter izmenjavi znanj in izkušenj marsikdaj nam in bolnikom olajša tegobe pri zdravljenju njihovih težav,” je povedal predsednik organizacijskega odbora Zmago Krajnc.

Glavni namen srečanja, ki se ga udeležujejo tudi družinski zdravniki, je poglobiti sodelovanje med zdravniki na primarnem in sekundarnem nivoju. To je po Vogrinovih ocenah že zdaj dobro, a ga je mogoče še izboljšati. Obstajajo nekatere motnje v komunikaciji, ki pa so po njegovih besedah predvsem posledica preobremenjenosti na eni in na drugi strani. “Pomanjkljivosti izhajajo morda le iz tega, da je število bolnikov, ki jih obravnavamo, preveliko za sistem, ki je trenutno na razpolago,” je dejal.

Na mariborskem oddelku za ortopedijo opravijo letno 2300 operacij in ambulantno zdravijo okoli 16.000 ljudi. Čakalne dobe so po Vogrinovih besedah nižje od povprečnih čakalnih dob v drugih ustanovah v Sloveniji. “Recimo za ambulantni pregled od tri do šest mesecev, za implantacijo endoproteze manj kot šest mesecev,” je dejal in poudaril, da je to za bolnika še vedno predolgo. “Mi to vemo in poskušamo to izboljšati.”

“Pri nas na primarnem nivoju ni čakalnih dob, saj pridejo bolniki enkrat, dvakrat, trikrat na dan, če je treba in dokler se problem ne reši. Zato je pomembno kakovostno sodelovanje z vrhunskimi strokovnjaki UKC Maribor. Trudimo se, da bi ta komunikacija stekla še bolj tekoče,” je dodal družinski zdravnik Vojislav Ivetić, ki ima ambulanto v Spodnjem Dupleku.

Sam opaža, da se, odkar je v veljavi evropska direktiva o čezmejnem zdravstvenem varstvu, bolniki pogosteje odločajo za zdravljenje v tujini, predvsem v Avstriji in na Hrvaškem. “Tako si pač krajšajo čakalne dobe,” je dejal.

Posledično je vedno več primerov, kakršen je bil primer Reneja s prirojeno okvaro noge, kjer sta se starša odločila za operacijo v tujini, ker se nista strinjala z amputacijo noge, kot so jo predlagali ortopedi v Sloveniji. “Vedno mora biti bolnik tisti, ki se odloči, kako se bo zdravil. Mi pa smo tukaj, da mu predstavimo vse prednosti in slabosti določenega zdravljenja,” je povedal Ivetić.

Vogrin je ob tem izpostavil pomen zaupanja med bolnikom oziroma njegovimi starši ter ustanovo, kjer bo operiran. “Če zaupanje ni vzpostavljeno, je treba bolnikom oziroma njegovim staršem omogočiti izbiro,” je dejal.

Letošnje ortopedsko srečanje sovpada s 30. obletnico samostojnega delovanja oddelka za ortopedijo v mariborski bolnišnici.

Vir: STA

Uredništvo

See author's posts