Ročno šivani vojački s prostorom za sliko starša, ki ga otrok pogreša. Izdelek, ki ga je ustvarila Sandra Zakrajšek iz Maribora.

Želja pomagati vojaškim družinam pri premagovanju čustvenih stisk ob odsotnosti njihovega družinskega člana

Povprašali smo jo, kako je prišla do ideje. “Pri moji ideji o vojaških lutkah, ki se lahko personalizirajo s sliko starša, ki je odsoten, izhajam iz lastne izkušnje. Že sama sem se rodila v vojaško družino, zaradi česar sva bili z mami pogosto sami. Zato mogoče niti ni naključje, da sem se kasneje poročila s pripadnikom Slovenske vojske, ki je prav tako dosti odsoten,” pove.

Kot pove v nadaljevanju, so jo v tujini, predvsem v ZDA, navdušili številni podporni sistemi za vojaške družine, tam dejansko vojska poskrbi za družine še dodatno, ko so pripadniki na misijah: “Pri nas pa je stvar drugačna. Napisanega je veliko, realnost pa je precej drugačna, na kar nakazujejo tudi študije. Ta mednarodna izkušnja, v povezavi z materinstvom, mi je dala idejo za lutko vojaka, s katero želim pomagati vojaškim družinam pri premagovanju čustvenih stisk ob odsotnosti njihovega družinskega člana.”

Največji povod za to, da je ideja prišla na plan, je njena drugorojenka Izabela, ki je odsotnost očeta vedno prenašala precej čustveno, obenem pa se ji je v času njegove odsotnosti vedno
poslabšal atopijski dermatitis, ki je stresno pogojen in ji je v mlajših letih povzročal precej težav. “To je vodilo do neprespanih noči, praskanja, razdražljivosti, precej solzic v očeh.”

“Z lutko, v katero sem vstavila sliko očka pa se je na obraz narisal nasmeh, iskrice v očeh so posušile solze in očka je lahko bil vedno ob njej. Z njo je spal, se igral, hodil v vrtec, jo poslušal… Bil je z nami tudi takrat, ko fizično ni mogel biti prisoten.”

Zdaj ima vsak od njunih otrok svojega očka vojačka, da je z njimi takrat, ko ga potrebujejo

“Seveda to ni dovolj, potrebno je veliko razumevanja in pogovorov. Težko je, ko majhne glavice ne razumejo, zakaj očka ni, ko ga pogrešajo. Zgodi pa se tudi, da jih je strah, ali bo sploh prišel nazaj. Takrat moraš biti tudi neke vrste psiholog in ves čas iskati načine, kako se s temi občutki in zaskrbljenostjo soočati,” doda ob tem.

Sama pot do realizacije je bila precej dolga, a bilo je vredno

“Šivanje me je sicer vedno zanimalo, čeprav sem po izobrazbi sociologinja. Tako sem se usedla za šivalni stroj in začela šivati, preizkušati kroje, materiale. Priznam, da je bil to zame precejšen izziv, ampak ker imam dobro prijateljico, ki vodi uspešno podjetje, kjer šivajo različne izdelke, sem se obrnila nanjo ter njeno ekipo in tako smo oblikovali prototip lutke. Za pomoč in vse nasvete sem ji iz srca hvaležna,” pove.

Potem je bilo obdobje koronavirusa, otroci so bili doma in na njenem šivalnem stroju se je nabiral prah. “Želja po realizaciji me je še vedno grizla, zdelo pa se mi je, kot da se vrtim v začaranem krogu. Potrebovala sem nek zagon, »brco v rit« po domače povedano. Lani poleti sem se uspešno prijavila na podjetniško usposabljanje na RRA Podravje, kjer sem zadnje štiri mesece skupaj še z 11 čudovitimi ljudmi, pripravljala svoj poslovni načrt in pridobila veliko uporabnih znanj, ki mi bodo pomagala na moji podjetniški poti,” še doda. To je bila super izkušnja, prizna: “Z ostalimi udeleženci smo se zelo zbližali, se bodrili in veliko nasmejali. So bili pa tudi trenutki, ko se mi je zdelo, da se ne bo zgodil noben premik, ampak potem spet posije sonce in rešitve pridejo skoraj same od sebe.”

“Zdaj lahko končno rečem, da sem sedaj pripravljena, da lutke predstavim ne samo Sloveniji, ampak celotnemu svetu. To veselje deliti z vsemi otroki in jim s pomočjo lutke pričarati iskrice v očeh ter lajšati dneve, dokler se spet ne objamejo s svojimi najdražjimi.”

Uredništvo

See author's posts