Objavljamo zapis, ki so ga objavili na Facebook strani Kralji ulice. Zapisala ga je Sabina iz ZPKZ Ig. Objavljamo ga v celoti: Pristala sem na ulici, a ne nenadoma, temveč počasi. Zunaj sem začela spati prostovoljno, čeprav sem še imela sobo. Nafilani se mi ni dalo domov. Bila je pozna pomlad, noči tople. Takrat si še nisem predstavljala, kaj pomeni pravo brezdomstvo, sploh za žensko.

Na ulici sem preživela leto dni. Moje delo – kraja v trgovinah. Stvari sem prodajala za polovico ali tretjino cene. To me je reševalo pred (zame) najhujšim, prodajo svojega telesa. Očetu sem danes hvaležna, da me je naučil obrti, saj je tudi sam odvisnik, a o tem kdaj drugič.   

Ker sem zunaj pristala v ugodnem vremenu, spanje ni bilo zahtevno. Večinoma sem iskala varnost skupine. Štirje moški in jaz smo vse do konca novembra noči preživljali v podhodu Ajdovščina, v strogem centru Ljubljane. Čeprav sem bila edino dekle v skupini, mi nihče ni hotel nič žalega. Misli mi uhajajo k tistim ženskam, ki se znajdejo le tako, da nudijo usluge. Najbolj žal mi je tistih, od katerih se za posteljo pričakuje (beri zahteva) protiusluga.

Upam, da so med dejanjem nekje drugje, dovolj nafilane, da samo čakajo konec, najraje čim prej. Trpeti pod taktirko takšnih ljudi mora biti zelo hudo. Samo za posteljo in tisti šus, da lahko normalno funkcionirajo, strašljivo.

Temu sama rečem tiho brezdomstvo, saj trpljenja teh žensk/deklet ne vidi in ne sliši nihče. Drugi del brezdomstva pa je ulica. Tudi tam kar pogosto dobim nespodobno povabilo, ki ga na srečo lahko zavrnem. Na žalost pa je prišel trenutek, ko vabila nisem mogla zavrniti. Bila sem preveč nakrizirana. Splet okoliščin me je privedel do tega, da sem sprejela eno hudičevih vabil. Vsaj hitro je bilo in le oralno. Kljub temu sem s tistim dnem izgubila enega zadnjih delčkov sebe. Nisem več živela, samo obstajala sem še, plavala skozi dneve in mesece. To je bil začetek konca.

Kot ženska na ulici, ki dobro služi – v povprečju sem imela v 30 minutah 100 € –, sem potrebovala zaščito. To sem izvedela na krut način. Enostavno nisem mogla verjeti, da v današnjem času ne smem biti samska. Ko sem se poleti že »stotič« razšla z dolgoletnim partnerjem, sem spoznala kruto stran ulice. Ko sem imela več kot dovolj robe zase, sem zvečer velikokrat častila svojo ekipo.

Čez dan smo bili vsak zase. Jaz sem hodila okrog in se zadevala v raznih bazah. A nekaj posameznikov se je izkazalo za neusmiljene. Večkrat sem jim bila zaradi groženj z nasiljem prisiljena izročiti denar ali drogo. Ob neki priložnosti sem bila celo pretepena. Moški, trikrat težji od mene, ni verjel, da nimam več droge, in me je nekajkrat močno udaril v trup in rebra s pestjo. Fasala sem tudi nekaj zaušnic. Nato me je še prisilil, da sem šla »naredit denar« v bližnjo trgovino. Na srečo mi je uspelo že v prvi in sem se ga po 15 minutah končno rešila. Naslednje jutro sem opazila, da me rebra močno bolijo, ko sem trezna. Teden kasneje sem začela močno kašljati, a sem to pripisala spanju zunaj v mesecu novembru.

Kmalu nisem več zmogla in sem se nekega jutra sesedla popolnoma nemočna, mislila sem, da se bom zadušila. Kolega je poklical rešilca. Izkazalo se je, da imam dve zlomljeni rebri in hudo pljučnico. Nemudoma so me priključili na kisik, saj naj bi imela samo 50 odstotkov kisika v krvi. Zaposleni so se čudili moji trdoživosti, da sem lahko dva tedna v takšnem stanju spala zunaj. V bolnišnici sem ostala mesec dni, saj so odkrili tudi sepso.

V tem času sem se spet povezala s partnerjem in ustvarila se je simbioza. O tem prihodnjič.

Uredništvo

See author's posts