V oddaji Moja zgodba smo gostili Barbaro Lešnik, ki je z nami delila svojo življenjsko zgodbo. Zaradi hude napake ploda je morala nosečnost prekiniti.

Prvi spontani splav v sedmem tednu

“Že kot majhna deklica sem sanjala o družini, koliko otrok bom imela, vedno sem jih imela zelo rada,” pove v uvodu. Po šestih letih zakona sta se z možem odločila za naraščaj. “Občutki so bili neverjetni, saj sva kar nekaj časa čakala na pozitiven test, ne dojameš. Prva nosečnost je bila brez zapletov, tudi porod je bil brez težav. Rodila se je Danijela, ki ima danes šest let. Nisva si predstavljala, da bi ostala zgolj pri enem otroku. Po ponovni zanositvi sem doživela spontani splav pri sedmih tednih.” Nato je ponovno zanosila in srečno donosila Dorotejo, ki danes šteje dve leti.

Na hrbtenici opazili spremembe

Uspelo ji je zanositi še četrtič: “Prvi pogled je bil tak, kot mora biti. Rezultati nuhalne svetline so bile odlični. Po nuhalni sem imela še en pregled, kjer ni bilo videti nobenih nepravilnosti.” Morfologija pa je njeno življenje obrnila na glavo: “Tisti dan sem imela že zjutraj čuden občutek. Mislila sem, da zato, ker grem k novemu ginekologu. Vsi organi so bili v redu, dokler ni prišel do hrbtenice, kjer je opazil spremembe, ki so se žal poznale tudi na možganih.”

“Izvedela sva, da bova izgubila otroka”

Spominja se trenutka, njegovega glasa, ki je dal vedeti, da je nekaj zelo hudo narobe: “Rekel je, da lahko sumimo na cisto, sam je sumil razcepljeno hrbtenico, gre za nedokončanje spodnjega dela hrbtenice. Napotil naju je k ostalim specialistom.” Že naslednji dan so jo pregledali in žal potrdili diagnozo. “Žal ni bilo veliko možnosti izbire. Izvedela sva, da bova izgubila otroka.” Povedali so jima, da je možnost operacije izven Evrope, a to bi s seboj prineslo številne druge težave, zagotovila ni. “Bilo je zelo težko. Z možem sva si stala ob strani. Takoj sem se povezala z mamicami, ki so šle čez takšne izkušnje.”

“Zaprosila sem za dva tedna, nisem se mogla sprijazniti, da bi šli takoj v prekinitev nosečnosti. Želela sem se na nek način pripraviti na porod, na to, da bom sina izgubila. V tistih dveh tednih sem naredila veliko spominov s hčerkama. Poslikali smo trebušček, pripravili škatlo za spomine, prebrala sem nekaj knjig,” pove. “Najtežje je bilo napisati prošnjo za prekinitev nosečnosti, to najbolj boli. Morala sva napisati prošnjo, da prosiva za smrt otroka. Morala sva do več specialistov, ki so dali dovoljenje za prekinitev. Takrat se je to zdelo kot smrtna obsodba svojemu otroku.”

“Starejši hčerki sem obrazložila, da je bratec zelo bolan in da gremo kmalu v porodnišnico, kamor bodo prišli angelčki po njega. Razumela je, da je to njen bratec, ki ga ne bo domov. Dan, preden sem odšla v porodnišnico, mu je narisala risbico, na kateri je bila vsa družina, tudi on, in rekla, naj jo odnesem k bratcu.”

“Predvsem sem se mu opravičevala. V takšnih izkušnjah velikokrat mamice krivimo sebe,” pove. V porodnišnici so opravili prvi ultrazvok, ki je bil tudi zadnji: “Ginekologinja mi je predvajala bitje srca, naredila nekaj slikic, izpolniti sem morala obrazce, kot da sem prišla normalno roditi. Na oddelku sem počakala na ključno potezo. Sinčku so ustavili srce. K sreči sem imela ob sebi medicinske sestre, ena me je cel postopek držala za roko, za to sem ji neizmerno hvaležna. Obračali so otroka preko trebuha, da so našli idealno mesto, z iglo so mu ustavili srček.” Bila je popolnoma pri zavesti. “Prosila sem, če lahko gledam na ekran, saj sem se želela prepričati, da otrok ni trpel, da je bilo tisto sekundo konec.”

Rodil se je speči angelček Marcel

“Bil je eden težjih porodov, tako psihično kot fizično, duša boli. Popadki so bili nenormalno boleči. Protibolečinska zdravila niso prijela, bilo je pravo mučenje. Ob meni je bil mož – in babice,” opiše porod. Rodil se je speči angelček Marcel. “Osebje sem prosila, če lahko dobimo tri ure za sebe. Bila sva sama v sobi. Po porodu so ga oskrbeli, pomagali so nama narediti odtise rok, nog … Morala sva izpolniti papirologijo o imenovanju otroka in pogrebu. Do zadnjega je bil v najinem naročju.”

Shranila sta njegovo zapestnico, tetra plenico, v kateri je bil po porodu. Prizna, da je bilo izredno težko stopiti iz porodnišnice: “V tistem trenutku je porodnišnico zapuščala mamica s polno lupinico. Bilo je težko stopiti iz porodnišnice, vedoč, da je moj otrok še tam. Največja borba se začne takrat. Boriti se moraš s svojo bolečino.” Ponujena ji je bila psihološka pomoč, ki jo je izkoristila.

Na točki žalovanja, kjer je začutila hvaležnost

Izkušnja jo je precej spremenila: “Predvsem sem se spremenila, drugače gledam na svet. Nič ni samoumevno, za vse se je potrebno truditi in biti hvaležen in iskati upanje.” Čeprav na prvi pogled hvaležnost in žalovanje ne gresta skupaj, pove, da je danes na točki, kjer je hvaležnost začutila. Danes se ne obremenjuje s tem, da ga je izgubila, temveč je hvaležna, da je lahko to doživela: “Še vedno je bil moj, imeli smo svoje trenutke in to ostane za celo življenje in zato sem hvaležna.”

Smrt otroka je še vedno tabu in številni prijatelji, znanci, ne vedo, kako se odzvati. “Priporočila bi, da se ne umaknejo od staršev, da ne obrnejo hrbta. Vem, da jim je težko poslušati o tem, ampak, kako je šele težko staršem, ko jih nihče ne posluša. Dovolj je, če jim pomagajo pri opravilih ali poslušanju bolečine. Mamica potrebuje podporo in pogovor. To je največ.”

Uredništvo

See author's posts