V oddaji Moja zgodba smo gostili Magdo Kastelic Hočevar. Z nami je delila svojo življenjsko zgodbo. Pri zgolj 45-ih letih se ji namreč svet obrnil na glavo. Izvedela je, da ima Parkinsonovo bolezen.
Bila je učiteljica, s srcem in dušo. “To so boleči spomini. Bila sem na vrhuncu svoje kariere, tako poklicne kot življenjske, ko sem ugotovila, da se nekaj dogaja z mano. Boleli so mi sklepi, bolečina se je selila iz komolca v bok, v ramo, padale so mi stvari iz rob in šla sem k zdravniku, ker sem vedela, da se nekaj dogaja,” pove uvodoma. Zdravniki so menili, da je revma, mena ali depresija. Ker pa temu ni verjela, je poiskala več podatkov in sama sebi postavila diagnozo.

“Ko sem prišla do dna sem se morala začeti dvigati.”

Sledile so preiskave, ki so njene domneve tudi potrdile: “Zrušil se mi je svet do tal. Človek ne bi bil človek, če se ne bi pobiral. Padeš in se pobereš. Ko sem prišla do dna, sem se morala začeti dvigati.” Na tem mestu poudari, da ima moža 1a: “Pravim, da mi je bog poslal angela. Oba sva jokala. Šla sva čez hude preizkušnje, tudi otrok nimava, saj so mi po poroki zaradi miomov odstranili maternico. To je bil drugi udarec. A kaj te ne zlomi te utrdi in tudi naju je.”

Prvih pet je funkcionirala skorajda normalno, po zaslugi zdravil. Po operaciji v Nemčiji, takrat operacij še niso izvajali v Sloveniji, kjer so ji v možgane vstavili globok možganski stimulator, se je zavedala, da je čas, da preneha s službo, saj so se pojavili številni zgibi. S svojimi učenci ima stike še danes: “Nekateri so me povabili tudi na poroko in se jih vedno razveselim, ko jih srečam. To je bilo moje poslanstvo. Sedem let sem delala polovično, po operaciji sem se upokojila.”

“Bolezen ti veliko vzame, a ti da neke druge dimenzije gledanja in občutenja”

Ni se pretirano ukvarjala z mislimi o prihodnosti: “Ukvarjala sem se s trenutkom sedaj in hotela sem delati dobro. Vedno. Nekatere vrednote so postale močnejše, bolj izrazite, nekatere so potonile. Bolezen ti veliko vzame, a ti da neke druge dimenzije gledanja in občutenja. Ne prilagajam življenje bolezni, ampak bolezen življenju. Nisem drugače živela, sem malo ubogala moža, ki je rekel, da ne smem plezati, ker lahko padem in naj se malo umirim. Sem pedantna in hočem vse po “regelcih”, a ne gre več, nisem več tako hitra in spretna, čeprav mož pravi, da sem še vedno spretnejša od njega.”

Njen največji hobi je ustvarjanje, izdelovanje nakita, druga ljubezen je pisanje: “Pisala sem vse življenje, nato pa sem se odločila, da bom izdala pesniško zbirko, napisala sem že peto. Slike mi je prispevala mariborska slikarka Irena Polanec in postali sva prijateljici. Vse knjige so avtobiografske, to, kar čutim, dam na papir.” 

Parkinsonova je še vedno velik tabu, bolniki se skrivajo: “Tudi jaz sem se. Ni se mi dalo lepo obleči, namazati. To je bilo kakšne tri mesece, nato sem začela srkati nazaj življenjsko veselje.” Sama je tudi v društvu Trepetlika, kjer organizirajo tabore z izobraževanji, gre za dejavno društvo, ki izdaja tudi glasilo, katerega urednica je Magda. Informacij pa je še vedno premalo, priznava: “To je najhitreje rastoča bolezen v svetu, največ jih zboli.”

“Če me kdo vpraša, kako sem, vedno rečem dobro. Nikoli ne jamram in ne maram pomilovanja.”

“Hodiva na plesne vaje že 20 let, vidim, da mi kakšen obrat dela strašne težave, bolezen žal napreduje.” Kljub vsemu se ne da in se trudi, da je čim bolj aktivna. Bila je tudi kandidatka za Slovenko leta, na kar je izjemno ponosna. Predlagale so jo prijateljice, in prišla je med 12 finalistk, kar ji je, kot doda, pobožalo dušo.

Pogovor si lahko ogledate spodaj.

Uredništvo

See author's posts