Lia Bordon je na družbenih omrežjih objavila zapis, ki se dotakne. Vsem, ki jo poznajo se je opravičila za dolgo odsotnost in povedala, kaj je njen razlog.

Minulo leto je bilo zanjo najbolj težko: “To, kar vam bom povedala zdaj, bo ene pretreslo, druge ujezilo, v tretjih bo vzpodbudilo gnus, celo sovraštvo. Bo pa med vami, moji dragi prijatelji, verjamem, večina takih, ki se boste na novico odzvali z odprtostjo, sprejemanjem in podporo. Vam zadnjim se že v naprej iz srca zahvaljujem, prvim, drugim in tretjim pa želim iskreno priznati, da vas razumem in v ničemur ne obsojam. Zavedam se, da je drugačnost sicer nežni a dokaj rigidni slovenski duši težko sprejeti.”

“Verjetno se sprašujete, zakaj uporabljam ženski osebni zaimek. Ne, nisem se zmotila v zapisu, prav ste prebrali. Uporabljam ga zato, ker sem ženska.”

“To vem od kar pomnim, četudi sem se rodila v moško telo in minulih 42 let skušala živeti kot moški. Danes takšnim kot sem jaz rečejo transspolne osebe, približno odstotek nas je v celotni populaciji. A v času, ko sem odraščala, temu ni bilo tako. V zgodnjih 80 letih za moje transspolne brate in sestre v družbi tako imenovanega bratstva in enotnosti ni bilo mesta. Takrat ni bilo Googla, družbenih omrežij, Netflixa, LGBTQ+ skupnosti ter njej prijaznih ljudi in podjetij, ni bilo staršev, ki bi svoje transspolne otroke podprli,” zapiše v nadaljevanju.

O svojih občutkih ni upala govoriti z nikomur, še posebej ne s starši. Predlani decembra jo je pretresel znan, pozabljen občutek. Potrebovala je mesece, da je predihala šok. “Za menoj je 42 let življenja, imam družino, otroke, uspešno kariero, prijatelje, vpeta sem v sto in eno postransko dejavnost, med katerimi mi je gasilstvo pomenilo največ. Vse to lahko zdaj, ko sem si končno uspela priznati resnico o sebi, ko je končno pojenjal notranji boj, izgubim. Tako kot se to zgodi 40% transspolnim moškim in ženskam, ki si prav zaradi nesprejemanja drugačnosti v družbi vzamejo življenje,” zapiše na družbenih omrežjih ob tem.

Prizna, da je bila tudi sama tik pred tem, da si vzame življenje, a se je odločila, da se sooči s svojim spoznanjem, posledično tudi z okolico. Dobila je to, kar je lahko le sanjala. Podporo žene in otrok. Sprejeli so jo z brezpogojno ljubeznijo, podporo in sočutjem.

V nadaljevanju je zapisala: “Tranzicija ne reši vseh problemov, daje pa transspolnim možnost, da se z veseljem prebudijo v nov dan in živijo to, kar je »normalnim« dano živeti od rojstva – izražati sebe v spolu, ki je skladen z notranjim doživljanjem. Upam, da boste to veselje do življenja delili z menoj in z vsemi, ki morajo skozi težko preizkušnjo tranzicije zgolj zato, ker jim ni bilo dano, da bi se rodili v pravo telo. Hvala vsem, ki boste zmogli. Tiste, ki tega (še) ne zmorete, prosim, bodite vsaj strpni. Preizkušnja, skozi katero moramo transspolni, bo veliko manj boleča, statistika samomorov bo zaradi vaše strpnosti manj grozljiva.”

Želi, da njen zapis vlije kanček poguma še komu, ki je trpi v zanikanju, tako kot je sama. “Vsako življenje je dragoceno, zato bodite strpni in odprti za drugačnost. Če si priznamo ali ne, je prav drugačnost tisto, kar nas kot družbo najbolj bogati.”

O svoji zgodbi je spregovorila tudi za Svet na Kanalu A, njen pogovor najdete na povezavi spodaj:

Uredništvo

See author's posts