Amadeja Hercig je pred nekaj meseci izgubila svojega dragega, ki se je odločil, da si vzame življenje.

“Nisem želela niti pomisliti, niti verjeti v to”

“Bil je praznik. Bila sem pri sebi doma, cel dopoldan se mi ni oglasil na telefon, kar ni bilo v njegovi navadi. Oblačila sem se, da grem pogledati, kaj je narobe, zakaj se ne oglasi. V tistem trenutku sem dobila klic iz neznane številke. Klicali so me iz policijske postaje, če se lahko oglasim pri njih, da se gre za njega. Preko telefona niso smeli povedati, kaj je narobe. Odpeljala sem se na policijsko postajo, zajela me je panika, kaj je narobe. Sporočili so mi novico, da je naredil samomor in da je bil pri tem uspešen,” opisuje trenutek, ko je izvedela, da si je vzel življenje.

“Zdaj, ko tem razmišljam ja, so bili očitno znaki poslavljanja, tudi nekatere besede so mogoče nakazovale na to, ampak v tistem trenutku si nisem predstavljala, da bi lahko kaj takega naredil. Nisem želela niti pomisliti, niti verjeti v to,” pove. S partnerjem sta sicer zadnje mesece večina prebivala skupaj, a ker ima Amadeja dva otroka iz pretekle zveze, je zaradi obveznosti živela na svojem. “Takoj sem padla v fazo zanikanja. V glavi sem si naredila film, da je na operacijski mizi, da ga operirajo in da bo čez nekaj dni ob meni, da mi lažejo, da ni res, nikoli ne bom pozabila, vse, ki so bili z mano, sem spraševala, če je to res, v upanju, da mi bo nekdo rekel ne, samo sanjaš, zbudila se boš.” Naslednji dan je obiskala kraj, kje je to storil, videla posledice njegovega dejanja, a še vedno ni dojela, da  je vse res. ”

“Še danes me popade trenutek, ko še ne dojamem, da ga res več ni.”

Velikokrat se bližnji po takšnem dogodku sprašujejo, kaj bi lahko naredili in kako bi to lahko preprečili. “Sploh v prvih dneh so bili ogromno občutki krivdi, glede na to, da sem bila z njim zadnja v kontaktu, tako fizično kot preko sporočil. Kaj bi lahko naredila drugače? Bi bilo drugače, če bi tam ostala kakšno uro dlje? Zakaj tega nisem opazila? Bilo je ogromno obtoževanja.” Prišla je tudi do točke, ko je bila nanj zaradi dejanja jezna: “V enem dnevu me lahko popade vrtiljak čustev, od žalosti, jeze, sprejemanja, nesprejemanja. Ogromno jeze sem čutila v sebi. Nekateri dnevi so polni žalosti, druge dni bolj sprejemam situacijo.”

Partner je imel sicer pred tem duševne težave: “Nikoli pa nisem pomislila, da bi lahko do česa takšnega sploh prišlo. Želela sem mu pokazati, da mu stojim ob strani, v dobrih in slabih trenutkih. Trudila sem se, da ve, da sem ob njem in da ga ne bom nikoli zapustila. V sebi je imel prepričanje, da ga bomo vsi zapustili.” Po dogodku se je Amadeja odločila, da poišče psihično pomoč. “Poiskala sem jo takoj. 14 dni po njegovi smrti sem imela prvi pogovor s terapevtko. Odločila sem se, da grem čez ta proces brez antidepresivov in pomirjeval, a je bila to najboljša odločitev. Lažje je, ko ti strokovna oseba, ki je usposobljena za to, pove, da je vse, kar jaz doživljam čisto normalno in da sem na pravi poti.”

“Sprva sem se zapirala vase, nisem želela nikamor”

Prijatelji in svojci so poskrbeli, da je vedela, da ni sama, čeprav se je odločila zapreti vase in nikamor ni želela. “Spodbujali so me gremo na sprehod, gremo ven. Sploh prvi mesec je bil kritičen.” Po več mesecih se je Amadeja pred dnevi vrnila tudi na delo, saj je bila zaradi dogodka na bolniškem staležu. “Življenje se vrača v neke tirnice.”  Poudari, da vsak, ki ostane brez ljubljenega, potrebuje le podporo. “Nekdo od bližnjih je pred časom prišel k meni. Sedela sva v tišini in jaz sem jokala. To mi je bilo največ, kar mi je lahko dal. Da sem lahko jokala, on pa je sedel brez besed. Vedela sem, da je tam in sem se lahko soočila z bolečino.”

Velikokrat ljudje ne upajo govoriti o nekom, ki je umrl, čeprav žalujoči velikokrat potrebujejo ravno to. “Dnevno se pogovarjam o njem, s tistimi, ki jih je poznal ali ne. Tudi z otrokoma se pogovarjam o njem, sploh, če slišim pesem, ki smo jo imeli radi. Ne želim pozabiti, ne želim, da okolica pozabi na to, kakšen je bil.” Po tem, ko se je razšla z očetom njenih otrok, si je želela, da bo njen naslednji partner sprejel ne le njo, temveč tudi njene otroke. “Vsak dan, ko sem videla, kako ravna z mojima otrokoma, sem vedela, da si z njim želim preživeti preostanek mojega življenja. Na začetku, ko se še niso poznali, je vedno poskrbel, da se zaveda, da nisem sama. Malenkosti, kot so sporočila, ste se naspali, najedli, počivali, nikoli mi ni govoril v ednini.

“Že takrat sem verjela v to, da je on tisti, s katerim si želim preživeti preostanek življenja.”

“Hčerka ve, da je naša zvezdica na nebu in počiva v grobu. Fantek bo star šest let, z njim sem imela dan pred pogrebom pogovor. Bilo je ogromno vprašanj, zakaj nismo “doma”.  Pred časom sem mu razložila smrt babice, povedala sem, da je sedaj naš angelček, ki nas čuva. Njegov prvi odziv je bil dober. Rekel mi je sem žalosten, kuhal je najboljša kosila in sedaj tega več ne bo. Sedaj so se pojavila globlja vprašanja, da bi ga rad videl, poklical. In takrat mu povem, da to ne more.”

Celotni zgodbi lahko prisluhnete spodaj.

Če čutite hudo duševno stisko ali imate samomorilne misli, poiščite strokovno pomoč v organizacijah, ki nudijo neposredno pomoč.
Lahko se obrnete na svojega osebnega zdravnika ali na:
112 – Center za obveščanje (za takojšnjo nujno pomoč)
116 123 – Zaupni telefon Samarijan in Sopotnik (24h/dan)
116 111 – TOM – telefon za otroke in mladostnike (vsak dan med 12. in 20. uro)
01/520-99-00 – Klic v duševni stiski (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj)
031/233-211 – Ženska svetovalnica – krizni center (24h/dan)

Uredništvo

See author's posts