Covid angeli: »Težko je, ko vidiš, da se pridejo svojci še zadnjič posloviti od svojega dragega«

Objavljamo zapis Tanje Verlak, zaposlene v UKC Maribor, ki po nekaj mesecih zapušča covid oddelek. Tanja je bila na covid oddelek premeščena novembra lani. Priznava, da se sama ne bi nikoli odločila za to opcijo, saj je bila prepričana, da nima dovolj znanj in izkušenj.

»Lahko me popljuvate, vendar covid ni izmišljena bolezen in zares obstaja. Moje delovno mesto je dipl. medicinska sestra v diabetološki ambulanti. Po končani diplomi je bila to moja prva redna zaposlitev, kar pomeni, da nisem nikoli prav zares delala na oddelku,« zapiše. Prvič v življenju je pričela tudi z nočnimi izmenami.

Naučiš se, kako minljivo je življenje

Sedaj, ko z delom zaključuje, priznava, da si v sanjah ni mislila, da lahko v nekaj tednih osvoji toliko znanja. Na tem mestu se zahvaljuje svojim sodelavcem, ki so ji priskočili na pomoč. »Ampak preden se zaveš, si samostojen in že postaneš sam mentor drugim in predajaš znanja naprej. Naenkrat sem ugotovila, da je mogoče »glih to to«, kar sem rabila – menjava delovnega mesta, novi ljudje, nove izkušnje in predvsem, da se naučiš, kako minljivo je življenje, da je mogoče čas, da nehamo »jamrati«,« zapiše.

Delo je bilo fizično in psihično naporno

»Včasih si po več urah prišel iz sobe in želel spiti požirek vode, se preobleči, pa se je zgodilo, da je bil v tistem trenutku sprejem, premestitev, reanimacija. Bilo je fizično težko, ampak psihično še bolj. Zaradi dinamike dela včasih nisi vedel, kdo in kaj si, kateri dan je v tednu. Delo z okuženimi osebami je drugače,« priznava.

»Težko je, ko vidiš, da se pridejo svojci k svojemu dragemu poslovit, ko ni več upanja«

Velikokrat je prišla domov in razmišljala, ali si je zapomnila vse pomembne informacije, če je izpolnila vse potrebno, spraševala se je ali je bila nesramna do svojcev po telefonu, ki pogosto kličejo za svojca in se prerekajo, da njihov starš pa nima covida in da delajo napako, saj je bil doma in se ni imel kje okužiti, le v trgovino je hodil.

»Težko je, ko vidiš, da se pridejo svojci k svojemu dragemu poslovit, ko ni več upanja. Rad bi jim rekel nekaj pozitivnega, a ne moreš. Težko je, ko gledaš pacienta v zadnji fazi, ko celo noč podihuje in se bliža h koncu. Držiš ga za roko, da ni sam. To so trenutki, ko se zlomiš. Priznam, jokala sem v nočni ob pol 3 zjutraj, ko so se v mojih sobah poslavljali trije pacienti in se počutili nemočno. Takrat si rečeš, lahko bi bil kdorkoli od mojih bližnjih.«

Težko je predvsem, ko je hospitaliziran kdo od poznanih

Velikokrat so bili hospitalizirani mlajši pacienti, celo njeni vrstniki, tudi tisti, ki niso imeli pridruženih bolezni. »Težko je bilo, ko si videl, da je hospitaliziran kdo od tvojih »znancev«, mama ali oče od prijateljice, najboljši sosed, tete, strici, tašče, tasti od tvojih prijateljev, znancev…  hospitalizirani starejši. Domov k staršem sem hodila redko, če je bilo nujno in navadno le tisti dan, ko sem bila na testu negativna (da potrkam, sem bila do zdaj vedno negativna!),« opisuje.

Zdravstveni delavci so premalo cenjeni

Rada ima svoj poklic, vesela je, da vsak mesec dobi plačo, a jo boli, da so tako malo cenjeni, kar se je pokazalo predvsem v korona času. »Ampak nikoli nisem doživela toliko besed »hvala« in zadovoljstva od pacientov. Pa čeprav je šlo le za protibolečinsko tableto, poravnavanje vzglavnika, ali samo topla beseda. In vsak ta hvala, je bil dovolj, da sem/smo zdržali, da smo veseli, da smo na pravi poti, da delaš dobro! Bilo ti je toplo pri srcu, ko si slišal od pacientov – »vem, da delate vse za dobro nas«, »dobri ste, da delate v takih pogojih«, »vidim da vam je vroče pod zaščitno obleko.«

»Ni bilo lepšega občutka, ko je pacient začel govorit, ponovno hodil, ko ni potreboval več dodatnega kisika, ko smo ga pospremili domov. Odpirali smo okna, da so svojci pacientom mahali v sobe in spregovorili par besed z njimi na daljavo,« še pove.

Galerija

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Prosimo izpolnite preden nadaljujete! *

0 KOMENTARJEV