Franka Anić, 25-letna slovensko-hrvaška taekwondoistka in diplomantka Fakultete za informatiko v Zagrebu, osvaja točke in se (neustavljivo) bori za medalje. Za njo je dolga in naporna sezona. V intervjuju nam je zaupala, da že 5 let ni bila na pravem dopustu. Šokirana je, da je ne bomo mogli spremljati v Riu, ampak želja po ponovnem nastopu na Olimpijskih igrah (OI) jo motivira in opogumlja do Tokia.

1. Na nedavnem odprtem prvenstvu v Avstriji ste osvojili 2. mesto! To je gotovo nepozaben rezultat, čeprav verjamem, da bi bila najvišja stopnička še boljša. Kako bi vi komentirali to prvenstvo?
V prvem dvoboju sem se najprej pomerila s Francozinjo in zmagala 3:1. Naprej, v polfinalu, sem bila še bolj vesela, ko sem premagala tekmovalko iz Hrvaške z veliko rezultatsko razliko (7:0). Prav ona mi je to sezono delala težave na turnirjih. Seveda sem si zelo želela tudi prvo mesto, ampak naredila sem eno napako, ki jo je Nemka spretno izkoristila in zmagala z minimalnih 1:0.
Ne bi rekla, da je bil to moj nepozaben rezultat, sej sem že osvajala največje G turnirje, med katerimi je tudi US Open, ampak Avstrija je sigurno osvežitev in razlog za veselje po drugi rezultatski krizi.

2. Je bilo to prvenstvo za vas zadnje, preden greste na počitnice? Čeprav treningov verjetno tudi na dopustu nikoli ne odpišete popolnoma, ali?
Ta sezona je bila zelo dolga, kakor tudi celotne priprave predolimpijskega ciklusa. Mislim, da že dobrih pet let nisem imela tistega „pravega odmora“. Trenirala sem tudi vsako poletje in vsake božično-novoletne praznike. Časa za odmor preprosto ni bilo. Po odprtem prvenstvu v Avstriji sva se zdaj s trenerjem odločila, da si bom vzela predah od taekwondo-a, ampak to bo aktivni odmor. Vsak dan bom delala na kondiciji ali pa na moči, ne bo pa takega pritiska in tempa kot do sedaj.

3. Kakšna sezona je za vami? Kolikšna je skupna bera dosežkov, točk… ste zadovoljni?
V tej in prejšnji sezoni imam za seboj veliko sprememb, npr. sprememba kluba, mesta bivanja in kategorije. Za sezono 2015 bi lahko rekla, da je bila povprečna, kar se rezultatov tiče. Na začetku leta sem skoraj na vsaki tekmi G pokala osvojila medalje, kot so Dutch open, Swiss open, Austria open in prvo mesto na Spain open. Na evropskih igrah sem osvojila tudi 5. mesto, kot na Grand Prixu v Samsunu. Na kvalifikacijskem turnirju januarja 2016 v Istanbulu pa se mi ni uspelo kvalificirati za Olimpijske igre 2016. Zmagala sem dve borbi in tako prišla do polfinala in odločilne borbe, v kateri sem že skoraj začela pripravljati prtljago za Rio. Slabe pol minute pred koncem polfinala proti Azerbajdžanki Azizovi sem vodila 3:0. Vendar to ni bilo dovolj za zmago, saj je tekmovalka iz Azije s pomočjo nekoga od zgoraj uspela izenačiti in se (za tem) skozi dodatno rundo prebiti v Rio. V rundi za zlato točko sem jo dvakrat zadela v glavo, a tega ni zaznala ne elektronika, ne sodniki. Ker je imela več stikov z oklepom, je – navkljub rezultatu 0:0 – zmagala. To je za mene velik šok, ki ga še zdaj ne morem preboleti. Poskušala sem se vrniti in poiskati tisto željo za treningom in tekmovanji, ampak ni šlo… Zdaj, po dobrega pol leta, se je ta občutek sproščenosti in uživanja v borbah vrnil v Avstriji. Zadovoljna sem tudi, da mi je uspelo na domačem turnirju G1 serije „Slovenia open“ osvojiti tretje mesto. Do sedaj sem tekmovala v olimpijski kategoriji -67, od zdaj naprej sem v višji kategoriji, v olimpijski „plus“ kategoriji pa držim 16. mesto na olimpijski lestvici.

4. Kakšne cilje ste si postavili za naprej? Večkrat ste že omenili Olimpijske igre, ki pa seveda ne bi bile vaše prve…
Spomnim se, kot da bi bilo včeraj, ko sem leta 2012 nastopila na Olimpijskih igrah v Londonu in osvojila odlično 5. mesto. V dvoboju za bronasto medaljo sem izgubila proti tekmovalki iz ZDA, Paige Mcpherson. Kljub rezultatu, sem zelo ponosna, da sem nosila slovensko zastavo na zaključni slovesnosti. Eno leto po tem sem v Mehiki osvojila prvo slovensko medaljo v zgodovini taekwondoa na svetovnih prvenstvih. Vse te emocije, izkustvo in energija, ki sem jo vlagala… S tem sem želela uresničit moj glavni cilj, kar so bile OI v Rio de Janeiru. Iskreno sem pričakovala, da se bom kvalificirala, ampak ni mi uspelo in zdaj rabim majhni fizični in predvsem psihični počitek, da bi lahko sveža in spočita začela nov olimpijski ciklus. Ne skrivam želje, da si želim nastopiti na OI 2020 v Tokiju, ampak pred tem sta še dve evropski in svetovni prvenstvi, Grand prix turnirji, na katerih tudi želim osvajati kolajne. Stara sem komaj 25 let in pred seboj imam še minimalno dva olimpijska ciklusa športne kariere. Ne želim si nič napovedati in si ustvarjati pritiska. Predvsem si želim uživati v tem športu, ker ga imam rada.

Uredništvo

See author's posts