Klara Krošelj je prestala težko življenjsko preizkušnjo. Leta 2019 se je vse obrnilo na glavo.

“Prišlo je do spleta negativnih okoliščin. Bila sem zelo neprespana, slabe vremenske razmere so bile, proti meni je zapeljal kombi, ustrašila sem se in zapeljala na nasprotni pas ter trčila v kombi. Kaj se je zgodilo, se ne spomnim, povedali so mi drugi,” opiše.

Dali so jo v umetno komo

Nezavestna je bila prepeljana v UKC Ljubljana. “Zaradi udarca so me dali v umetno komo. Prišlo je do hematoma, sicer pa nisem imela nobenega zloma, praske. Bil je le močan udarec v glavo.” Zdravniki niso vedeli, kaj lahko pričakujejo, niso bili niti pozitivni niti negativni. Starši so bili pretreseni: “Zelo jim je bilo težko, menjavali so se, da so bili ob meni. Vsak dan so dobili druge novice, a so si pomagali skupaj premagovati te težke občutke.”

V komi je bila šest tednov. “Praktično se takrat ne spomnim ničesar. Niti trenutka, ko sem se zbudila iz kome. Vse vem od pripovedovanja drugih. Rekli so, da so bili vsi zelo veseli. Sestra je rekla, Trnuljčica se je zbudila. Oče je bil srečen, ker sem se takoj, ko sem se zbudila, nasmejala in takrat je vedel, da bo z mano v redu.” Pri Klari je prišlo do retrogradne amnezije, pozabila je vse, kar se je zgodilo pred nesrečo. “Ko sem se zbudila, se nisem ničesar zavedala. Postopoma je prišlo do tega, da sem pozabila le leto, dve pred nezgodo. To je bilo obdobje, ko je bilo ključno za zaključek študija. Ko sem se zaletela je bilo pred mano le še osem izpitov.”

“Ta izziv je bil najtežji v mojem življenju”

Študij ji je vedno veliko pomenil, bila je vrhunska učenka in športnica. “Na začetku se nisem zavedala, zakaj se gre. Mislila sem, da morem na izpite, nisem pomislila, da ne bom diplomirala. Sčasoma, ko sem se rehabilitirala, ko so možgani okrevali, sem se zavedala, da ne bo šlo tako hitro. Težko mi je bilo, a sem se odločil, da pokličem psihoterapevtko. Bila je korona, dobili sva se na Skypu. Rekla mi je, res boš počasneje diplomirala, tvoji sošolci bodo, ti boš kasneje, a boš. Ti si doživela hudo težko preizkušnjo, ko jo noben od tvojih sošolcev ni in da mi bo to v življenju prineslo več kot diploma iz dentalne medicine. To sem si zapomnila in mi je bilo lažje.”

Kmalu se je zavedala, da se bo morala soočiti s številnimi izzivi, a je imela v glavi, da bo vse dosegla. Po nesreči sicer sprva ni mogla niti govoriti: “Imela sem traheostomo, počasi sem prišla do tega, da sem spravila iz sebe kakšen zvok. Ko sem bila  vkomi so mi mišice atrofirale zaradi nepremičnega ležanja v postelji. Ni bilo samo to, da nisem znala govoriti, morala sem ponovno aktivirati vse mišice na telesu. Na Soči sem delala tudi vaje za obraz, morala sem razgibavati tudi obrazne mišice.”

Pred grozljivim dnem je živela zelo aktivno življenje, bila je ljubiteljica teka. In ravno to, da je bila v takšni formi, je pripomoglo k temu, da je tako dobro okrevala, to so ji potrdili tudi zdravniki. Hvaležna je tudi podpori najbližjim. “Boljše psihološko podpore človek ne bi mogel imeti,” poudari. Med Sočo, kjer je bila sprva tri mesece, ji je bila nudena tudi psihološka podpora. Nekaj mesecev so sledili še ambulantni obiski nekajkrat tedensko.

“Največ so mi pomenili zdravniki na urgenci, ki so mi rešili življenje. Če ne bi bilo njih, me morda ne bi bilo ali pa ne bi bila takšna, kot sem. In hvala vsem, od reševalcev, medicinskih delavcev, vseh na Soči.”

Klara ima danes še vedno strah pred vožnjo. Sama se ne upa peljati, vozi le na kratke relacije, kadar je nekdo ob njej. Vrnila se je v proces izobraževanja. Ima rahle težave s koncentracijo, včasih se ji pojavljajo glavoboli.

Celotni zgodbi lahko prisluhnete spodaj.

Uredništvo

See author's posts