Danes je vodenje Univerze v Mariboru za naslednja štiri leta prevzel rektor Igor Tičar. Novoizvoljeni rektor Univerze v Mariboru pa od študentov pričakuje, da niso molčeča množica, ampak gibalo družbe, kar z nekaterimi svojimi znanstvenimi dosežki že dokazujejo.

Želi si, da bi te dosežke prepoznalo tudi okolje. “Dobri smo, a se premalo zavedamo tega,” je dejal v pogovoru za STA.

Prevzeli ste vodenje druge največje slovenske univerze. Ste po vročem volilnem dogajanju že zbistrili glavo in naredili načrte za naprej?

Seveda. Zelo slabo bi bilo, če bi prišel nepripravljen na takšno mesto. Prevzemam ogromno odgovornost, popolnoma se zavedam tega, saj gre za res veliko zadevo z okoli 2000 zaposlenimi in 17.000 študenti. Z vsemi moram enakopravno sodelovati, moram jih znati voditi, koordinirati in podpirati. Moramo znati, kot vedno govorim, umestiti našo univerzo nazaj v prostor, iz katerega je zrasla. Zrasla je iz potreb mariborske, podravske, koroške, pomurske industrije. Ta je je spodbudila razvoj visokega šolstva v tem delu Slovenije in pravilno in pravično je, da temu okolju spet vrnemo upe, ki jih je v nas vložilo.

V kakšnem stanju pa je trenutno po vašem mnenju mariborska univerza?

Univerza je v zelo dobrem stanju, čeprav to – tipično slovensko – neradi priznamo. Nekaj je v nas, da sami sebe dajemo v nič. Sam vedno trdim, da smo dobri. To nam med drugim kažejo dosežki naših diplomantk in diplomantov, ki so se uveljavili po vsem svetu. Če imamo na primer samo z naše fakultete redno profesorico na Münchenski tehniki ali vodjo računskega centra na Imperial Collegeu v Londonu, pomeni, da so kadri zelo dobri. A v Sloveniji dostikrat ne vemo, kaj bi z njimi.

V katerih panogah je po vašem mnenju mariborska univerza najmočnejša in bi lahko postala gonilo razvoja mesta in regije?

Mariborska univerza je, kot sem že rekel, zrasla iz potrebe industrije. Tiste bazične institucije so torej bile tehniške šole, nato ekonomija in pravo, kasneje so se pridružile še druge. Dobri smo na vseh področjih, saj dosegamo mednarodno prepoznane rezultate. Imamo še šole v nastajanju, ki se še niso razcvetele, a glede na trend, kako smo nastali in kako smo rasli, se ne bojim. Matica univerza bo, vsaj dokler jo bom upravljal jaz, delala z vsemi silami, da jim pomaga.

Torej teženj dosedanjega rektorja k zmanjševanju števila študijskih programov ne podpirate?

Zelo lahko je nekaj uničiti, zelo težko pa postaviti. Nekaj let sem bil član sveta za visoko šolstvo in vem, kako težki porodni krči so pri ustanavljanju novih šol. Pri tem mora sodelovati celotno okolje, potem pa bi z eno potezo vse to izbrisali. Ne bom rekel, da je čisto vse vedno nujno potrebno. A če bi bila potreba po kakšnem brisanju, bi to podpisal z izjemno tresočo roko in po izredno dolgem premisleku.

A dejstvo je, da glede na visoko brezposelnost visoko izobraženih ljudi okolje ne vsrka vseh diplomantov, ki jih proizvedete. Kje gre narobe?

Narobe gre to, da kot država ne vodimo neke prave politike. Vsaki dve leti imamo neke nove načrte, a se doslej nismo še nobenega držali, ne pri razvoju visokega šolstva ne gospodarstva. Vsak minister, ki pride, dela po principu “jaz sem si pa nekaj izmislil”, nikoli pa nismo ničesar izpeljali do konca. Končno bi morali doseči nek nacionalni konsenz o tem, kaj želimo in kakšne so dane možnosti. Nimamo rudnega bogastva, lahko pa damo našim prebivalcem izjemno dobro izobrazbo.

Kaj bodo diplomanti s tem znanjem, če ne dobijo dela?

Mi zdaj proizvajamo ljudi na zalogo, ker nimamo neke pametne gospodarske politike. Ker ne vemo, kaj bi radi. Ravno zato se nameravam pogovoriti z gospodarstveniki, kakšne kadre potrebujejo čez pet let. Čez pet let jim bomo izučili, naučili, izobrazili ljudi, ki bodo znali to, kar zahtevajo. A to pomeni, da morajo tudi gospodarstveniki vedeti, kaj bi radi čez pet let počeli. Hkrati se sprašujem, kako so lahko naši diplomanti 40 kilometrov čez mejo povsem uporabni, pri nas pa pravijo, da niso uporabni. Ravno pred kratkim je moj mladi raziskovalec doktoriral in je danes že v Düsseldorfu. Ponujali so mu službo tudi v drugih državah, le iz Holdinga Slovenske elektrarne, ki ga je štipendiral, so mu sporočili, da ga ne potrebujejo.

Z večjim številom doktoratov, magisterijev, diplom pada njihova vrednost. Kako to rešiti?

Če imate deset zlatnikov in nato sto zlatnikov, je to manj vredno kot deset zlatnikov? Če imamo večjo količino dobro izšolanih ljudi, menim, da je to večja vrednost. Na vrednosti pridobivamo. A to je spet tipično slovensko. Vsaj pri doktoratih na našem področju veljajo svetovna merila. Ne smemo se pustiti prevarati z nekaj primeri prepisovanja in ostalega, kar je zdaj naša obča zabava. Ne misliti, da tega v tujini ni. Mi smo kvečjemu samo učenci nekih sistemov, ki so se drugje razvili. Sam se ne bojim dobrih mladih doktorjev in doktoric znanosti. Hvala Bogu, da jih imamo, saj to pomeni, da imamo potencialno možnost, da nekaj naredimo. Srčno upam, da bodo poleg znanstvenega udejstvovanja enkrat tudi stopili skupaj, naredili kraval in prevzeli upravljanje.

Med svojimi prioritetnimi nalogami ste si med drugim zadali doseganje “primernega” financiranja mariborske univerze s strani ustanovitelja in v volilnem programu navedli kar nekaj postavk z začetnico “povečanje sredstev za …” Kako vam bo to uspelo?

K temu bom stremel. Vem, da je najlažje reči, da to ne gre. Tu se spomnim Napoleona, ki so mu drugi, ko je šel proti Rusiji, govorili, da to ni mogoče, on pa je ukazal prepovedati besedo nemogoče. Če ne bomo niti poskušali, ne bo nič. Če ne bo šlo pri vratih, bo šlo pri oknu. Če ne bo šlo pri oknu, bo šlo pri dimniku. In če tudi tu ne bo šlo, bomo razmislili, kako skopati rov. Tako moramo začeti razmišljati. Hkrati se moramo odločiti, kaj želimo.

Kako bi lahko študentom pomagali, da si sami ustvarijo delovno mesto?

Ko sem postal dekan, sem dobil pismo, da moram tega in tega profesorja takoj odpustiti, ker ima svoje podjetje. To je le deset let nazaj. Jaz gledam drugače. Mislim, da naj ima dober profesor svoje podjetje, saj tako dokaže, da je njegovo znanje tudi tržno zanimivo. S tem hkrati preko t.i. spin-offov omogoči študentom, da se uvajajo v ta posel.

A tu pridemo spet do spornih visokih dodatnih zaslužkov profesorjev …

Seveda. Pa se je kdo vprašal, koliko zaslužijo na primer nogometaši, teniški igralci? Tam se vrtijo milijoni, pa se nihče ne sprašuje o tem, čeprav je tam zadaj tudi nek javni zavod ali društvo. Po tolmačenju, kot ga dajejo sedaj gospodje pri Komisiji za preprečevanje korupcije (KPK), lahko prav tako rečem, da so to javna sredstva. To navajam samo kot antitezo. Je pa tu spet tista naša zavist. Bog ne daj, da izstopaš. Vse si lahko, samo uspešen ne smeš biti. Mediokriteta je naš najvišji domet.

Sam nisem nikoli skrival svojih avtorskih honorarjev – v 12 letih je zneslo nekaj več kot 90.000 evrov. Če so ljudje to oddelali, naj imajo ta denar. Jasno je pa, da ne sme iti za ekscesne vsote in da če si delal pod nazivom svoje fakultete ali univerze, mora ta dobiti svoj delež. Univerza je tega človeka izšolala, ga pozicionirala in je verjetno tudi zaradi tega dobil pogodbo. In če se študente vključuje v delo, se jih mora tudi plačati.

Položaj prevzamete 5. maja. Ste že sestavili svojo ekipo?

Ekipo imam, a o imenih še ne bom govoril. Rad bi imel okoli sebe ljudi, ki se bomo med seboj razumeli in bomo skupaj poskušali narediti nekaj dobrega za to univerzo. Če sem se zmotil, bom kriv jaz. Kapitan je odgovoren za vse. Če se bomo kregali, bomo to naredili v hiši in ne na cesti.

Verjetno pa vam številni rečejo, kaj vam je tega treba? Lahko bi že uživali v pokoju …

To je res, a vedno sem užival v delu na univerzi. To mi je užitek, hobi, zadovoljstvo in izpolnitev.

Vir: STA

Uredništvo

See author's posts