Delimo zapis, ki ga je napisala Maja Klemenčič, prodajalka Kraljev ulice. Maja je o svoji življenjski zgodbi spregovorila tudi v oddaji Moja zgodba. Ogledate si jo lahko TUKAJ.

Objavljamo ga v celoti:

Včasih se zdi ljudem ponujanje Kraljev tako lahko in samoumevno, da marsikoga ravno zato prime jeza, češ »da ga ni sram, ko fehta, pejt delat«. Lansko poletje je bilo moje finančno stanje zelo slabo. Sem namreč prejemnica socialne pomoči, poleg tega pa tudi duševna bolnica (shizofrenik), in moje možnosti za delo so zelo omejene. Za nameček me ovira še izobrazba: zgolj osnovna šola.

Ker nimam finančne pipce pri starših, se borim, kakor vem in znam in kolikor morem. Da bi lažje preživela, sem se oglasila na Društvu Kralji ulice in se prijavila za članstvo in ponujanje časopisa. Pot pod noge, tako pač je.

Mislim, da nikoli v življenju ne bom pozabila svojih prvih kraljevskih korakov. Predvsem uvajanja v ponujanje časopisa. Eno je imeti svojo predstavo o tem in zbrati moč in se prijaviti, drugo pa je to izvajati v praksi. Povsem na začetku, ko so me uvajali, ko sem držala časopis v rokah in ga ponujala mimoidočim, sem se počutila zakopano 500 metrov pod zemljo. Članica društva me je vprašala (verjetno nisem bila videti kot tipična brezdomka, tudi streho nad glavo imam), kako to, da sem se odločila za ta korak. Povedala sem ji iskreno, da samo s socialno pomočjo ne zmorem preživeti meseca. Nič me ni več spraševala, mislim, da ji je bilo jasno. Le komu od kraljev in kraljic ni? Vsi smo na istem.

In še vedno se spominjam tistega občutka, ko sem bila pahnjena pred trgovino s časopisom v roki, ki je bil zame kot kartonski napis: Fehtam, nimam. Ali daš kaj? In tudi resnica ni daleč od tega.

Le da imamo to dostojno možnost, da se društvo zelo trudi, da lahko damo strankam nekaj v zameno, da je časopis zanimiv, da je drugačen in tudi mednarodne nagrade za vsebino je uredništvo že prejelo. In zdaj tudi jaz pišem vsak mesec. Sodelujem pri nastajanju časopisa in delam na ulici. Kolikor je pač mogoče. A vseeno, roko na srce, ko vidite kralja, veste, za kaj gre: »Nima, a mu dam drobiž?« Zakaj bi si lagali, če je tako in nič drugače.

Tisti dan na uvajanju v prodajo so se mi od šoka tresle roke. Vendar sem stala. Odločno in pogumno. Težko, zelo težko mi je šel z jezika nagovor: »Kralji ulice! Bi vas zanimal časopis?« Še težje pa je bilo sprejeti dejstvo, da bo to odslej moje delo. Začetek je vedno težak, pravijo, povsod. Sčasoma sem ugotovila, da ljudje največ povedo s svojimi pogledi. Neverbalna komunikacija je prava zakladnica sporočanja. Nekateri te celega premerijo in točno čutiš, da si zanje zadnja smet, a jih vseeno prijazno pozdraviš. Nekateri nato obrnejo ploščo in se hinavsko nasmejijo nazaj, toda škoda je bila že narejena. Preprosto veš, da jim nima smisla ponuditi časopisa. Deljena so tudi mnenja, koliko kralji zaslužijo. To je zelo pereča tema, ki se ji izogibam, kolikor se le da. Največkrat pa me to sprašujejo tisti, ki nikoli ne kupijo izvoda, to si velja zapomniti.

Jesen je bila lepa. Topla. In prva ovira je bila za menoj, prebila sem led, postala sem uradna članica društva. Nato pa je bila na sporedu zares kočljiva stvar. Kaj storiti, ko te s Kralji v roki vidijo ljudje, ki te poznajo? Ko srečaš bivšega profesorja iz srednje šole, ali še bolje, ko srečaš sosedo. Nekaterim je od šoka skoraj čeljust na tla padla. Drugi ti privoščijo. Tretji … Vrtinec nebesednih iger, ki jih vsi razumemo.

Ko sem začenjala, je bilo zame vse novo. Pet do šest ur sem stala na nogah. Pri miru in nepremično, stala in ponujala časopis. Na koncu so me noge tako bolele, da sem komaj zaspala. Imam precej kil in vijake v kolkih in poznalo se je, da nimam kondicije. Ko pa sem si čez čas prinesla stolček in se usedla, je prodaja upadla za 200 odstotkov. Ker sediš. Ker ne daješ občutka, da si »bogi«. In nato mi je prijazni gospod, ki je pogosto hodil v trgovino, omenil, da imam torbico pri sebi in da se vidi denarnica, pa tudi da sedim na stolu. Je rekel: »A veš, ljudje vidijo, da imaš. Da nisi revež. Daj, skrij to torbico.«

Zanimivo je, da ti celo ljudje, ki niso kralji, dajejo nasvete, kako čim več zaslužiti. Mene zaslužek sicer zanima, a zato ne mislim špilati ekstra reveža in igrati na strune usmiljenja. Vse, česar si želim, je dostojnejše preživetje.

In vedite: rada vas vidim – tiste, ki mi vrnete nasmeh, ko vas pozdravim

To mi najbolj polepša dan. Kovanček gor ali dol, nima veze. Ljudje ste tisti, ki me dvigate. Lepi ste, ko pridete utrujeni iz služb in ujamem vaše poglede. Lepi ste, ko mi daste kovanček, jaz pa vam časopis. In tudi ko mi zaželite vse dobro. Ker takrat vam tudi jaz želim vse dobro. Začetki so bili grozljivo težki, žalostni, ampak tam sem zaradi vas in ni mi žal, da imam tako službo!

Uredništvo

See author's posts