December v Mariboru je po zaslugi dobrih mož še bolj čaroben. V preteklih dneh ste lahko v Mariboru opazili Miklavža, Božička in dedka Mraza. Vozili so se s pravljično kočijo. Za vsemi temi zgodbami srečamo moškega, ki kočijo prevaža.
Zanimalo nas je, kdo je. Gre za Marka Potočnika iz manjše kmetije v Laznici pri Limbušu. Med drugim je tudi oče 6-letni Evi. Združil je ljubezen do konj v prevoze s kočijo. “Če neke stvari delaš dobro in ko pravi ljudje to opazijo, se razvijejo razna sodelovanja, ki prikličejo nasmeške na lica mnogih ljudi, otrok ob različnih dogodkih,” nam v uvodu pove Marko.

Ljubezen do konj se je razvila že v otroških letih, ko je kot 10-letni deček s starši prvič obiskal Meljski hrib. “Začel sem z rekreativnim jahanjem,  hitro se je potem pojavila želja, da bi svojega konja imel tudi doma. Hvalabogu smo imeli doma za konja tudi prostor. To željo sem si kmalu tudi uresničil, ko sem si kupil konja Tobija. Tobi še danes dela družbo Soniju. Danes je star 25 let. “

“Izpolnila se mi je tiha otroška želja, ki v meni ni nikoli potihnila”

Kočijo okrasijo kar doma, jo odenejo v zelenje in osvetlijo z lučkami, zato, da jih ljudje na cesti opazijo. In ravno zaradi tega so vožnje v zimskem času še bolj čarobne. Vsak takšen dogodek zahteva kar nekaj priprav, dobre volje. “Urediti in sfrizirati je potrebno konja, prav tako kočijo. Ko se vsedem na kočijo in se stvari odvijejo po načrtih sem seveda najbolj vesel.”  

Kočijo vozijo z njihovim Sonijem, ki je slovenske hladnokrvne pasme, star je 8 let in kot zanimivost, on je njihov Valentinček, saj ima rojstni dan na Valentinovo. “Zelo rad ima otroke in jih je tudi navajen. Naša Eva lepo skrbi zanj in mu pridno nosi priboljške.”

In kako sam opiše občutke, ko lahko pomaga ustvarjati praznično vzdušje z vožnjo dobrih mož? “S tem, da me je doletela ta čast, da v sodelovanju z Zvezo prijateljev mladine prevažam Dedka Mraza po Mariboru in sem lahko del večletne tradicije, se mi je izpolnila tiha otroška želja, ki v meni ni nikoli potihnila. To mi je v veselje in to rad počnem. Če pa se ob vsem tem izpolni želja še kakšnemu otroku, pa je namen dosežen. Seveda pa me toliko bolj veseli, ko skupaj stopi vsa skupnost, mesto in poveže ljudi v eno lepo praznično zgodbo. V sodelovanju z lokalno skupnostjo pa poleg Božička prevažam tudi Miklavža,” pove.

“Reakcije ljudi, otrok so različne, v glavnem pa je to veselje, iskrice v očeh, pričakovanje. Večina si želi pristopiti h konju, ga pobožati, otroci včasih prinesejo svoja pisma.”

Otrok prišel po darilo s skuterjem in se zaletel v kočijo

In kakšen je njegov najbolj nepozaben spomin na prevoz Božička ali dedka Mraza? “Nepozabnih spominov je ogromno in vsak dogodek zase pusti neke vtise in izkušnje tudi za naprej. Poleg tega, da prevažam Božička in Dedka mraza, poskrbim za prevoz še tretjega od dobrih mož, to je Miklavž. Pri vsem, kar delamo, je potrebno biti pripravljen na vse scenarije, tako ljube kot neljube. Ko sem bil recimo dogovorjen za prevoz Miklavža za eno od lokalnih skupnosti, je ta odklonil vožnjo s kočijo, ker je bil prehlajen in se je bal, da bi ga vožnja s kočijo še dodatno zdelala. Tako sem na kočiji peljal samo njegovo spremstvo (dobre vile), Miklavža pa smo nato pobrali pri bližnji gostilni in ga za ovinek peljali na dogodek. Ali pa dogodek, ko sem prevažal Božička in si je eden od otrok prišel po darilo kar s skuterjem, potem pa se mi je zaletel v kočijo. Seveda si želim, da je takšnih situacij čim manj.”  

Marko skozi celo leto izvaja turistične vožnje. Možen pa je tudi najem kočije ob posebnih dogodkih, kot so rojstni dnevi, obletnice, zaroke, poroke, birme,…  “Stranke me navadno kar pokličejo, napišejo mail, ali stopijo v stik z mano preko socialnih omrežij. Zaupajo mi svoje želje, pričakovanja, lokacijo. Tudi sam jim ponavadi predstavim svoj vidik, izkušnje, da si lažje pridemo naproti v željah in pričakovanjih. Sam potem preverim teren, cesto, klanec, primerna najbližja postajališča, vse možne alternative, skratka preučim celoten potek poti, da je za konja najbolj ugodno.”

“Potrebno je namreč vedeti, da to ni avto, ampak živo bitje”

Kočijo potem okrasijo dogodku primerno, ali pa stranke same poskrbijo za okrasitev. “Vse to je potem stvar dogovora. Veliko je v dobri komunikaciji, da mi stranke zaupajo čim več stvari o želenem dogodku, tako se sam lahko nanj kar najbolje pripravim. Posebej bi izpostavil, da pri organizaciji takšnih in drugačnih dogodkov nisem sam. Za to, da vse dogodke izpeljemo kar se da najbolje, je seveda potrebna dobro uigrana ekipa. Še posebej sem hvaležen Lei Vodopivec, ki v prikolici prevaža Sonija in, ker sama tudi sicer dela s konji je skoraj njegova šepetalka. Zaradi nje je Soni priden in ubogljiv v vseh stresnih situacijah. Potrebno je namreč vedeti, da to ni avto, ampak živo bitje. Potem pa je tukaj seveda tudi moja družina, ki me prenaša v vseh mojih muhah in prijatelji, ki priskočijo na pomoč, ko je to potrebno,” zaključi Marko.

Uredništvo

See author's posts