Enajstega novembra je bilo Martinovo. V Sloveniji se sv. Martina praznuje predvsem kot praznik vina. Je pa bil enajsti november tudi manj znan praznik, in sicer dan samskih, ki ga zapišemo kot 11.11. Če imajo že vsi svoj dan, zakaj ga ne bi imeli še samski? In praznik samskih je v turobnem mesecu novembru, ko smo že dostojanstveno obeležili dan spomina na mrtve in spomin na svetega Martina. In zdaj smo v pričakovanju novega leta in še pred tem kopice dobrih mož, od Božička, dedka Mraza …

11.11. so za dan samskih razglasili zaradi simbolike štirih enic v datumu. Te naj bi simbolizirale deblo brez stranskih vej, kar pomeni, da samski ne dodajo nove “veje”
družinskemu drevesu Je biti sam, res biti tudi osamljen? Je samskost svoboda, samota ali sramota? Je stil življenja, izbira ali prostovoljnost? Le nekaj odstotkov ljudi je v resnici prostovoljno samskih. Bistveno več je namreč tistih, ki so tega stanu neprostovoljno.

Po lastni volji živim v izbranem stanu neporočenosti tudi sam. V celibatu. Ampak ne iz verskih razlogov, saj sem namreč ateist.

»Ti si nepoboljšljiv abstinent od žensk?« mi pogosto očita ločenka Klara, ki prav tako živi samsko življenje. Zanimivo je, da moja samskost ne moti mene, temveč druge. Saj me venomer nekdo nadleguje z vprašanjem: »Zakaj pa si ti samski?« kar me jezi. Zakaj pa tistih v zvezah nihče ne sprašuje: »Zakaj pa si ti poročen(a)?« A samsko življenje koga dolgočasi? Upam, da ne. Veliko jih živi samih. To so vsi s stanom: samski, neporočen, ločen, vdovec. Pa tudi mamini sinčki in zakrknjeni devičniki. In kako pravzaprav dokazati, da si samski. Se to vidi morda že na prvi pogled, že na daleč ali od zunaj.

In ali kateri organ v državi izdaja potrdila o samskosti? Samsko življenje je lahko nenazadnje nekaj kar navdihuje in osrečuje. Tudi sam sem posameznik, zadovoljen s svojim življenjem, saj lahko pojem kot da me nihče ne posluša in plešem kot da me nihče ne gleda. In prav zato je dan samskih vredno obeležiti in praznovati. Ta dan naj bi slavili ljudje, ki niso v zvezi, niso poročeni, niso v paru in se ne predstavljajo v dvojini.

Dan samskosti lahko prav lepo praznuješ tudi sam. A se sprašujem; ali se splača biti samski? So morda na ta dan popusti za samske? Zagotovo pa vem, da je enoposteljna soba v hotelu praviloma dražja. Toda zakaj bi spali v štiri ali pet zvezdičnem hotelu, ko pa lahko samski brez obveznosti spimo zunaj, pod milim nebom, na katerem je nešteto zvezd.

V nekaterih državah plačujejo celo davek na samskost. Bog ne daj, da si še naša Vlada omisli kaj takega? Ampak v Sloveniji pametnejši od mene predlagajo, da se uvede davek na samskost, za tiste pare, ki nimajo otrok. Pa naj razume, kdor more. Stanovanjski blok, v katerem živim premore petindvajset stanovanj. V 13-tih živi le po ena oseba. Tako imenovanih enočlanskih gospodinjstev je v Sloveniji vedno več. Že vsako tretje gospodinjstvo naj bi namreč štelo le eno osebo. Od tega je v našem bloku tako ali drugače samskih 11 žensk. Največ je vdov, nekaj razvezanih in nekaj neznanega stanu. Podobno razmerje je tudi v domovih za starejše.

Moška pa sva samska, kar tako, ker so naju zapustile partnerke. Še pravočasno, zna hudomušno pristaviti prvi samec našega bloka. Zmeraj je dobre volje in videti zadovoljen. Tudi meni je tako lepo, da sem kar pozabil na smrt. Ne vem pa, kaj me privablja, da v zadnjih letih med svojimi potovanji, zmeraj obiščem tudi kakšno pokopališče. Naša draga Lidija s Pobrežja, bi bila kar ponosna name. Na krajih večnega počitka vidim veliko praznih grobov, ki čakajo. Če je na nagrobnem spomeniku vpisan le eden, pa je to praviloma moški. Ne vem, kaj žene človeka, da si vnaprej najame grob in postavi spomenik ter plačuje najemnino. Na
spomenik si že za čas življenja da vklesati priimek in ime ter letnico rojstva in črtico za katero bo kamnosek ob njegovi smrti vklesal še to letnico. Glede na dolžino te črtice, pa lahko rečem le: »Dolgost življenja našega je kratka!«

Na dvorišču srečam še spodnjega soseda Samota. Popoldne sem malo zadremal, pravi. Pa mi žena Danica venomer teži, da samo spim, da nima nič od mene. Da se počuti slabše, kot bi živela sama. Jaz pa spim, pa tudi smrčim najraje sam. A poslušaj, ko sem bil otrok, so mi stare tete zapovedovale, da moram veliko spati, ker bom le tedaj rasel. Saj naj bi rastni hormon deloval le, ko spiš. In zdaj tudi veliko spim. Ponoči in podnevi. In mi tudi raste – trebuh. Pa spet ni zadovoljna. S Danico sva v življenju že veliko izgubila, le apetita še ne. Težko je življenje nas poročenih, ki živimo v paru, se nasmehne in odkoraka proti dvigalu. No, tudi jaz rad spim. Vsak večer objamem odejo, no včasih tudi že popoldne. Saj se občasno počutim utrujenega, kot pes. A psi ne spijo, temveč počivajo. Zato tudi jaz še vedno trdim, da popoldan ne spim, temveč počivam.

V službi pa sem predvsem veliko delal. A tudi tam sem sedel sam v pisarni. Družbo mi je delal le računalnik, preko katerega sem dobival naloge, naročila in vabila nadrejenih in vseh drugih, ki so se me spomnili in poskrbeli, da mi ni bil nikoli dolgčas. Sicer sem deloholik. Delo sem si nosim celo domov. Ne le ob delovnikih, temveč celo ob vikendih. Morda zato, da nisem pozabil na svojega šefa. Vsak je pač svoje (ne)sreče kovač, pravijo. Samska sodelavka, ki je zelo srečna, da živi samsko življenje in noče živeti v paru za nobeno ceno, mi je pogosto potožila le, da ne more sama odnesti zimskih ali letnih pnevmatik v klet, odpreti konzerve, spraviti pokrovčka s steklenice paprike ali kumaric, pa izvleči zamaška iz buteljke …

No slednje bi ji rad pomagal, če bi me povabila. Lahko pa samski živimo tudi sanjsko, je njen moto. In prav to ji zavidam. Pravi celo, da smo samski kot država. Lahko smo samostojni, neodvisni, suvereni, z lastno osebnostjo. Ali pa tudi ne, ji vedno ugovarjam! Samski pogosto sami sebi lažemo. Saj paše sedeti v tišini, sam s seboj. A ne za dolgo in ne za zmeraj. Tudi samski imamo službo, imamo širok krog sorodnikov, sodelavcev, sosedov, prijateljev, kolegov, znancev … Ampak, ko si sam si sam, lahko tudi osamljen, celo v množici, ki te obkroža. Od samskosti do osamljenosti zares ni dolga pot. Ali kot prepeva ansambel Tonija Verderberja: »Laže tisti, kdor poreče, da lepo je biti sam«.

Čeprav živim samsko življenje, čutim, da premorem veliko ljubezni. Toliko, da bi jo z lahkoto dajal ali s kom delil. Kot Ivan Minatti tudi jaz trdim, da nekoga moraš imeti rad. Ali kot Antigona v znameniti grški tragediji tudi jaz pravim: »Ne da sovražim – da ljubim, sem na
vetu!«

Četudi znotraj štirih sten živim sam, nisem zares sam. Imam svoj TV sprejemnik, telefon in številne reklame, ki mi jih dan za dnem prinaša poštar. Zjutraj so moja obvezna družba časopisi. Z lahkoto me zaposlijo za kar nekaj ur. Pa saj vendar ni greh, neuspeh ali nesreča, če si sam. Zakaj bi moral streči željam drugih in ustreči njihovim potrebam? Zakaj? Ko pa moram delati na sebi. Da bom sam srečen. In potem bodo srečni tudi ljudje okoli mene. Vem, da se nekateri, ki živijo sami pogosto sprašujejo, za koga se vsak dan obriti, urediti, lepo obleči, odišaviti … Ja, kar nekaj se jih hudo zapusti. Najhuje je, da pozabijo nase, kaj šele na druge. Zato jih venomer prepričujem, da se urejajo zase. Da se bodo sami počutili kar najbolje.

Zakaj imamo samski sto in več razlogov za samskost? Je res sreča biti samski? Ali je bolje biti v zvezi, paru in nastopati kot dvojina. So srečni morda le tisti, ki živijo v zvezah, so poročeni in se predstavljajo z »midva«? Tudi med dvema, ki živita v več članskem gospodinjstvu je lahko veliko nemira, stresa, gorja in bolečine. In malo ali celo nič ljubezni in sreče.

Nič ni črno – belo, dragi moji. Ni zakonska zveza tista, ki predstavlja srečo in ni samskost tista, ki predstavlja nesrečo. Samo, da smo zdravi, ne glede na stan. Zato uživajte svoj samski stan kolikor se da. Pa lepo praznovanje vam želim.

Mirko Ploj
upokojeni policist

Uredništvo

See author's posts