Praznovanje Sv. Martina je slovenska folklora, s katero že tradicionalno obeležimo praznik mladih vin, je v pogovoru povedal uveljavljeni slovenski enolog Bojan Kobal, ki svoje znanje deli s sodelavci v Ptujski kleti. Kot je povedal, gre za obdobje, ko se vinarji zahvalijo za pridelek, vino pa ljudi ob tem običaju še dodatno poveže.

“Tako kot vsak letnik, je tudi letošnji specifičen, saj je prav to tisto, kar vino tudi naredi posebno. Nikoli namreč ni enega letnika enakega drugemu, kaj šele, če pri tem primerjamo posamezne regije,” na vprašanje, ali imajo vinarji glede na letošnje vremenske razmere sploh kaj praznovati, odvrača Kobal.

Seveda je bil zaradi vremenskih razmer letos nekoliko nižji pridelek, tudi sladkorne stopnje so bile nekoliko zmernejše, a kot pravi omenjeni enolog, če to prevede v govorico vina, so takšne razmere dale zelo sveže in lahkotno ter sortno značilno vino, kjer si bodo ljudje zaradi nižje alkoholne stopnje vsaj na štajerskem koncu lahko namesto enega privoščili kakšen kozarček več.

Martin zanj sicer pomeni zaključek opravil. Če se začne z rezjo trte, se konča v kleti s fermentacijo. Ker so zadnja leta trgatve že septembra, je martinovo obdobje, ko vina prvič pretočijo, takrat pa tudi izvedo, kakšna je kakovost letnika.

“Hkrati lahko v tem času ovrednotimo, kaj imamo v kleti in kaj lahko iz tega iztržimo. Praznik pa je primerna priložnost tudi za to, da se zahvalimo vsem, ki so nam kakorkoli pomagali, sodelovali in sooblikovali letnik,” še dodaja Kobal.

V luči današnjega prilagajanja trendom na vseh področjih Kobal meni, da je tudi slovensko vinarstvo “podpis svetovnega” in se mu torej prilagaja, a ob tem smo zadržali nekaj, kar je bistvo vina kot takšnega, to je raznolikost.

“Na tako majhnem področju, kot je Slovenija, lahko najdemo od trendovskih, svežih, sadnih in sortno prepoznavnih vin pa vse do vin, pridelanih na poseben način, različnih biodinamičnih vin, posebnih belih in rdečih vin. Tudi to bo našo državo naredilo prepoznavno v svetu,” meni Kobal.

Sicer pa Slovenija po njegovem mnenju na mednarodnem trgu vina že danes ni več eksotična država, čeprav si je takšen status po osamosvojitvi šele morala priboriti. V zgodovini namreč nikoli ni samostojno nastopala, čeprav je že v času Avstroogrske največ dobrega vina prihajalo s tega območja, enako tudi v času Jugoslavije, kjer ni bilo imena Slovenije.

Vendar ptujski enolog ob tem dodaja, da bi lahko bila Slovenija kot vinska dežela še bolj prepoznavna, a je promocija v glavnem še vedno prepuščena vinarjem samim. Vsekakor bi po njegovem slovenski vinarji nujno potrebovali povezovanje in predstavljanje pod skupno blagovno znamko, v katero bi vključil tako velike kot male, saj v tujini vselej najprej pogledajo državo, šele nato pridelovalca.

Ker slovenski vinarji še zdaleč ne morajo konkurirati velikim pri nizkocenovnih vinih, predvsem zaradi višje cene grozdja, so prisiljeni stremeti k srednjemu do višjemu cenovnemu razredu. Za to pa je po mnenju Kobala potrebno k nam pripeljati čim več ljudi, da bodo širili glas o kakovostnem slovenskem vinu.

“Seveda mora biti v vinarstvu strast in romantika, a od tega se ne da živeti. Če vinogradnik ne bo dobil dovolj za kilogram grozdja, ki ga pridela, najprej ne bo vlagal v obnovo vinograda, čez nekaj let pa bo opustil pridelavo. Zato mora vsakdo v verigi dobiti svoj del pogače,” je dodal Kobal.

Slovenci smo, vsaj kar se tiče srednjega cenovnega razreda, razmeroma lokalpatriotski, medtem ko nižji cenovni razred tako ali tako večinoma pripada uvozu. A tudi med slovenskimi pivci je vse več avanturistov, saj ljudje vse več potujejo in se z odličnimi vini srečujejo tudi v tujini.

Vir: STA

Uredništvo

See author's posts