V naše uredništvo je prispelo pismo bralke, ki je želela ostati anonimna. Njena sorodnica je bila v preteklih tednih hospitalizirana v UKC Maribor, na oddelku za žilno kirurgijo.

“Pacienti so bili kar na postelji na hodniku, kolikor sem slišala, prostora ni.”

Obrnila se je na nas, saj se ji je situacija zdela nedopustna. “Pacienti so bili kar na postelji na hodniku, kolikor sem slišala, prostora ni. Tudi v sobah sem videla, da je nameščeno večje število pacientov, sestre so komaj hodile med posteljami,” je dejala. Ko je sestre povprašala, zakaj takšno stanje pa je prejela odgovor, da je žal gneča in da druge možnosti ni. “V eni izmed večjih sob sem videla, da je bilo nameščeno osem pacientov. Ob straneh po tri, na sredini pa kar dve, prostora med posteljami skorajda ni bilo,” je še povedala in dodala, da je pogled na takšno sobo sila žalosten.

“Zdelo se mi je, da je zaposlenih premalo, glede na število pacientov, kljub vsemu so bili prijazni in so z nami korektno komunicirali. Vprašala sem se, kako kvalitetna mora biti oskrba, glede na to,da imajo toliko nalog,” opisuje. “Ni čudno, da so pacienti nestrpni, ne bi se čudila, če se poveča tudi nestrpnost s strani zaposlenih, saj to niso normalni pogoji ne za ene, ne za druge.”

Po naših neuradnih informacijah naj bi bilo stanje na tem oddelku takšno že dlje časa. Nekateri zaposleni naj bi se tudi pritožili zdravnikom, a brez uspeha.

Obrnili smo se na UKC Maribor in jih povprašali, če informacije, ki smo jih prejeli, držijo ter če so primorani v sobe, kjer naj bi bili nameščeni štirje pacienti, namestiti večje število pacientov. Prav tako nas zanima, če na omenjenem oddelku beležijo povečan obseg dela in ali je kadra dovolj.

Obžalujejo slabo izkušnjo bolnice

“Obžalujem slabo izkušnjo bolnice na Oddelku za žilno kirurgijo UKC Maribor,” je v uvodu zapisal Božidar Mrđa, dr. med. predstojnik Oddelka za žilno kirurgijo UKC Maribor. Dejal je, da informacije, ki smo jih prejeli, verjetno držijo: “Ne morem odgovoriti povsem zagotovo, ker ne vem za katero pacientko gre in kdaj je bila hospitalizirana. Povsem mogoče pa je, da je bivanje pri nas doživljala tako. Nikakršnega razloga ne vidim, da bi dvomil v to kar je navedla.”

Mnenja o tem, da na oddelku beležijo povečan obseg dela, naj bi bila različna. Zaposleni na oddelku, zdravniki in negovalno osebje so prepričani, da se obseg dela iz leta v leto povečuje. “Podatki o realizaciji temu pritrjujejo, po objavljenem izračunu ekonomsko analitske službe UKC, je skupna realizacija oddelka v prvih devetih mesecih letos 149,9% načrtovane. Podatkov za vse leto še nimamo, pričakujemo popravek še nekoliko navzgor. Po drugi strani pa vodstvo ustanove ne deli vedno tega mnenja,” pojasni in doda, da zaposleni torej beležijo vztrajno rast dela, uprava ustanove pa naj bi v zadnjem pojasnilu, ki so ga uspeli pridobiti, beležila zmanjšanje.

Obrnili smo se tudi na upravo UKC Maribor, kjer so nam dejali, da uprava pozorno spremlja statistične podatke posameznih oddelkov UKC Maribor: “UKC MB ima svoj oddelek za statistiko, ki dnevno spremlja podatke. Priliv bolnikov je različen glede na oddelke in glede na letne čase. Oddelek za žilno kirurgijo se v intervalih srečuje s povečanim obsegom dela. Prostorska stiska nastane ob večjem obisku bolnikov.”

Potrdil je tudi, da so primorani v sobe namestiti večje število pacientov od predpisanega. Na oddelku razpolagajo s 26 posteljami, bolnikov ki jih morajo sprejeti na oddelek pa je velikokrat preprosto več.

“Dodatno težavo predstavlja potreba po izolacijah zaradi nalezljivih bolezni ali okužb in kolonizacij z na protimikrobna zdravila odpornimi bakterijami. Občasno imamo bolniki v izolaciji zasedenega tudi polovico oddelka ali več. To zmanjša število razpoložljivih postelj, ker okužen bolnik zasede vso sobo, saj poleg njega lahko namestimo izključno bolnika z enako okužbo. Posebnih prostorov za izolacijo nimamo, zato smo provizorično pregradili eno sobo za te namene, a zaradi tega izgubili dve postelji.” Potem so tu še urgence, ki jih ne morejo načrtovati, predstavljajo pa približno polovico njihovega dela.

“Ne, na tem oddelku ni dovolj kadra,” prizna predstojnik

Pove nam, da je diplomiranih medicinskih sester osem, srednjih štirinajst za delo na oddelku in v ambulanti za žilno kirurgijo. “Dejansko število je manjše zaradi porodnih dopustov in dolgotrajnega bolniškega staleža. Nadomestilo je težko dobiti. Po sistemizaciji je zasedenost polna, a je število glede na obremenitve, tako po mnenju sester kot zdravnikov na oddelku, brez dvoma premajhno,” doda.

Trenutno imajo pet specializantov, ki v času specializacije, ki traja šest let, opravljajo predpisano kroženje. “Zdravniki specialisti smo štirje. Do januarja lani smo bili trije, največ nas je bilo pet.
Po sistemizaciji bi nas naj bilo devet. Po velikosti primerljiv oddelek žilne kirurgije klinike v sosednjem avstrijskem Gradcu ima enajst kirurgov,” pojasni.

Trudijo se, da paciente nameščajo, koliko vedo in znajo. “S triažo, s prenaročanjem tistih, ki ne potrebujejo nujne obravnave, tudi predčasnim odpuščanjem če stanje to dopušča. Zgodi se, da naši bolniki ležijo na drugih trenutno manj zasedenih kirurških oddelkih, spet drugič njihovi pri nas. Včasih pa je edina rešitev, da si izposodimo dodatne postelje in bolnike namestimo po sredini sobe. Če ne gre drugače, začasno tudi na hodniku, a to izjemoma.”

Navedene težave niso posebnost zgolj Oddelka za žilno kirurgijo UKC Maribor

“O pomanjkanju kadra, predvsem srednjih in diplomiranih medicinskih sester poročajo iz vseh oddelkov UKC, na državnem nivoju stanje najbrž ni veliko boljše. Zdravnikov specialistov primanjkuje tudi na nekaterih drugih, v resnici pa ne na vseh kirurških oddelkih. Verjetno pa je bilo in še vedno je, stanje pri nas med bolj perečimi. Iz več razlogov, predvsem tistih na katere nimamo vpliva, je nove ljudi izredno težko dobiti,” nam pove predstojnik.

Poudari, da so občasne prostorske stiske najbrž nekaj normalnega in pričakovanega, razen morda tam kjer so ustrezno predimenzionirani. “Drži pa na oddelku prihajamo v fazo, ko problem prav zaradi vedno večjega števila bolnikov postaja resen. Zdi se, da sta glavni težavi zmožnost doseči in pripravljenost narediti kak, včasih tudi najmanjši premik in pa razlika med oglaševanim in pričakovanim nivojem storitve na eni ter realnim stanjem na drugi strani.”

Uredništvo

See author's posts